Harmonikarica, ki življenje sprejema s hvaležnostjo

Rodila se je v Kladju v družini s sedmimi otroki. Njena najrosnejša leta je zaznamovalo dogajanje med drugo svetovno vojno, po kateri se ni takoj zaposlila, ampak je pomagala doma in na okoliških kmetijah. Splet okoliščin jo je pripeljal na Fužine, kjer živi od leta 1953. Pri popravilu hiše se je naučila "cimprati'", zidati, tudi šivati, skrbela je za bolnika. Zaposlena je bila v čistilnici Bistra v Škofji Loki, nato pa še v Termopolu na Sovodnju. Čeprav je upokojena že 34 let, v šali pove, da ima delovne dobe zagotovo vsaj osemdeset let! 
Ni ji bilo dano, da bi si ustvarila družino; da bi bila v zvezi zgolj zato, da bi bila, pa ni želela. "Kakšen se bolj, drugi manj 'sekira', kakšen se bolj, drugi manj smili sam sebi, postaraš se pa tudi, če si sam," nam zaupa preudarno.
Njena velika ljubezen je igranje na harmoniko. Spomni se, kako sta šli z mamo takoj po vojni k Špičkovemu Lojzu in ga prosili, da jim jo izdela. Denarja nista imeli, zato so se dogovorili, da poplačata z mesom in moko ter drvmi, saj je bilo tedaj veliko pomanjkanje. Ko sta prišli domov, ata ni bil zadovoljen. "Kaj bodo pa otroci jedli?" je karal mamo, ta pa mu je odgovorila, da bodo manjkrat za kruh vprašali, če bodo igrali na harmoniko. Julka, ki se je igranja naučila po posluhu, se spomni, da so bili otroci tako navdušeni, da harmonika ni poznala počitka.

Štirideset let sodelovanja s folkloro na Sovodnju
Pri petdesetih letih so jo povabili k sodelovanju v Folklorni skupini Sovodenj – in povabilo je z veseljem sprejela. Kar 25 let je bila edina harmonikarica, ki je plesalce spremljala na vajah in nastopih. "Z nekaterimi smo že od vsega začetka zraven, pa nikoli ni šlo nič narobe med nami. Še ostajamo povezani, pred kratkim sem jih šla pogledat na vaje. Kličejo me kar 'naša mama'," je zadovoljna. Spontano je začela sodelovati še z drugimi skupinami, s Koreninami Društva upokojencev Sovodenj, kasneje s Koprivami, s Klasjem, s katerimi so nastopali v domovih za starejše. "Vsega skupaj je naneslo 35 plodnih glasbenih let," je hvaležna. "Kamor smo šli, sem vzela harmoniko s seboj. Po vseh triglavskih kočah sem igrala. Tako lepo kot na Doliču harmonika odmeva, nikjer ne, ko 'špilaš' zunaj," je še vedno prepričana. Prenehala je zaradi dolgoletnih težav s križem, a kot pravi, ji harmonika še vedno zapoje, vsaj toliko, da ne pozabi igrati. Pa citre, ki jih je dobila v dar za osemdeset let, igra ob jutrih in rešuje sudoku, da uri spomin. "Nimam težav z njim, tudi vid in sluh mi še dobro služita. Nikoli mi ni dolgčas, znam se zamotiti," zadovoljno pove.

Vse jemlje za dobro
Od leta 2005 pri njej živi sin njene nečakinje z družino. Zadovoljna je, da se imajo in si pomagajo. "Tako prav pridemo eden drugemu, kdor ne poizkusi, tega ne more vedeti." Karkoli potrebuje, ji pripeljejo iz trgovine, večkrat jo povabijo na kosilo. Julka vse, kar pride, sprejema z razumevanjem in hvaležnostjo. "Ko se enkrat postaraš, se nimaš nadejati nič dobrega. Trmasta sem, zjutraj ne morem lenariti, začnem z opravili, da se spravim v pogon in ne otrdim. Drva si nanosim iz drvarnice, sama si skuham. Že ob 5. uri zjutraj na Radiu Ognjišče molim rožni venec, ne vem, če sem ga kdaj zamudila. Molim za pokojne, za to ali ono mojo skupino, folkloro … Pa šele sedaj tudi za to, da se je med vojno, ko smo bili tolikokrat v nevarnosti, vedno vse dobro izšlo. Še zdaj se stresem, ko pomislim, kaj vse smo preživeli," pove, in kot bi bilo včeraj, naniza nekaj napetih trenutkov.
Čez dan se s prijatelji sliši po telefonu in za to možnost je, saj ne gre veliko od doma, zelo hvaležna. Še nedolgo nazaj je sicer hodila peš v Kladje do Kočarja, kjer ima sorodnike. Pove, da se tako lepo kot zdaj še ni imela. "Počutim se kot na dopustu. Vem, da ne smem pretiravati, delam le za zdravje in nič več." Skromno doda, da si želi edinole, da bi bila, dokler ji je namenjeno, toliko pri zdravju, da bi lahko sama poskrbela zase. Praznovala v tem času ne bo. Je pa že jeseni prav s tem razlogom dala za mašo za starše v Oselici in po njej sorodnike povabila v gostilno. Ko bodo razmere dopuščale, pa si želi, da bi praznovali nekje zunaj, morda na Kovšakovem griču.

Damjana Peternelj