Iz milijonskega velemesta v Poljansko dolino

Svitlana Ševčenko je bila rojena v malem pristaniškem mestu Skadovsk na obali Črnega morja. Otroštvo je preživljala v mestu Herson na vzhodu Ukrajine in tudi v glavnem mestu Kijev. Mama je bila učiteljica kemije, oče direktor velikega energetskega podjetja. Zaradi očetove službe so se morali večkrat seliti. Kasneje je več let živela v mestu Sevastopol na polotoku Krim, kjer je vodila lastno turistično agencijo. Ko se je vrnila v Kijev, se je zaposlila v velikem energetskem podjetju, kjer je opravljala zahtevno službo. Končano ima namreč kar trojno visoko izobrazbo. Poleg elektrotehnike je študirala tudi ekonomijo in pravo. Zdaj pa se ljubiteljsko izobražuje še iz psihologije. Vse življenje pa jo že spremlja slikarstvo. Tako je končala je tudi likovno šolo.

Nekaj mesecev pred vojno sta z mamo kupili hišo v Kijevu, ki pa še ni bila primerna za bivanje in sta jo počasi urejali. Te mesece pred vojno in tudi še, ko se je vojna začela, sta z mamo živeli v hiši, ki je v lasti Svitlanine hčerke in njenega moža v naselju blizu mesta Irpin. To je na območju, kjer so ruski vojaki počeli največja grozodejstva in zločine. Z grozo se spominja tednov, ko so živeli pod rusko okupacijo. Na ulicah je bilo polno ruskih vojakov in na lastne oči je videla, kako so ubili štiričlansko družino. Svitlana je v vojni izgubila prijatelje, znance, tudi njenega šefa iz službe so ubili ruski vojaki. Nazadnje sta se z mamo več tednov skrivali v kleti stanovanjske hiše v stalnem strahu, da bi ju našli. Trgovine so bile zaprte, hrane ni bilo. Preživljali sta se s tem, kar sta imeli na zalogi. Bili sta brez kruha. Nekoč sta ju našla humanitarna prostovoljca, ki sta prišla do hiše in ju obvestila, da morata v desetih minutah vzeti najnujnejše in zapustiti dom. Pobrali sta dokumente, nekaj oblačil in odšli. Najprej z vlakom v zahodno Ukrajino, od tam v Budimpešto, kamor so ju prišli iskat znanci iz Kranja. Pri njih sta živeli do januarja letos. Zaradi prostorske stiske v Kranju sta iskali nastanitev, ki bi bila zanju finančno vzdržna. Končno sta našli zatočišče v Četeni Ravni.

Tu je življenje popolnoma drugačno, kakor sta ga bili vajeni v Ukrajini v velikem mestu. Svitlana je prvič zaživela na podeželju in to, da je najbližja trgovina oddaljena devet kilometrov, se ji je sprva zdelo zelo nenavadno. A takega življenja se je kmalu navadila. Svitlana je tu našla priložnost za izražanje svojega slikarskega talenta, saj kot sama pravi, tukaj pod Starim vrhom in v Poljanski dolini ne manjka čudovitih motivov, ki jih zelo rada prenese na slikarsko platno. Narava ji je navdih za ustvarjanje in Svitlana pove, da je v teh krajih res čudovita. Zdaj je že eno leto, odkar sta z mamo zapustili rodno Ukrajino, kjer je hiša, v kateri sta živeli, močno poškodovana in neprimerna za bivanje. Pravi, da ji je Slovenija zlezla pod kožo. Tu je srečala veliko prijaznih ljudi in našla že kar nekaj znancev in prijateljev. Upa, da se bo vojna v Ukrajini čim prej končala. Do takrat pa si želi slikati, saj pravi, da je to njena terapija in sprostitev. Obenem pa si želi s slikanjem tudi malce finančno olajšati življenje in je zato v Gostilni Blegoš v Javorjah pripravila prodajno razstavo, kjer si lahko njena dela ogledate in morda z nakupom njej in njeni mami pomagate preživeti izgubo vsega, kar sta imeli doma v Ukrajini.

Hermina Jelovčan