Iz Nizozemske peš domov

Sredi aprila pa smo tisti, ki Petra spremljamo na socialnih omrežjih, zasledili njegovo kratko objavo, ki je nakazala le to, da je nekje na Nizozemskem in da ima za sabo prvi dan in v tem dnevu 103,83 prehojenega kilometra. Peter se je spoprijel z izzivom. Po dvajsetih dneh hoje in po 1145,45 kilometra sem ga obiskala na domačem Starem vrhu. Ponovno sva se srečala v gostišču Stari vrh, kamor je Peter seveda prišel peš, v športnih copatih, ki so ga po Evropi »nosili« vseh dvajset dni. Copati so bili sicer malce načeti in obrabljeni, a je priznal, da se je kar nekako navezal nanje. Kar vsekakor lahko verjamemo.

Glede na to, da si že prej delal zelo dolge pohode, posebnih fizičnih priprav najbrž nisi potreboval. Kaj pa drugo, najbrž se je za tako dolgo pot treba drugače pripraviti?
Glede same razdalje me ni skrbelo, da fizično ne bi zmogel, čeprav je takšno pot treba vzeti z vso resnostjo. Predvsem je treba pripraviti glavo, tako kakor pri vsaki stvari. Tudi oprema, ki sem jo vzel s seboj, je bila zelo premišljena. Nahrbtnik ni smel preseči desetih odstotkov moje teže, in ko sem v ozir vzel še možno izgubo kilogramov na poti, sem prišel do teže 8,5 kilograma, kar je za vso opremo na taki poti zelo malo. A se je izkazalo, da nisem potreboval ničesar več kot le tistih nekaj osnovnih kosov perila, dodatne majice in hlač ter pelerine. Seveda pa še dva litra tekočine, čelno svetilko, dodatno baterijo in še nekaj osnovnih predmetov.

Zakaj ravno Nizozemska oziroma vrnitev iz Nizozemske domov?
V načrtu sem imel pohod tja, na Nizozemsko, a se je kasneje izkazalo, da bo bolje, če bom šel v nasprotno smer, torej iz Venla, kjer živi sestra, do doma v Zapreval. Na Nizozemsko na obisk k sestri so z mano z letalom potovali tudi starši in tako je postala odločitev povsem logična, da se bom vračal peš. Seveda je bila tudi motivacija z vsakim dnem, ko sem se bližal domu, večja.

Med potjo si moral dvajsetkrat nekje prespati, se umiti, jesti … Kako si to urejal? 
Vsak dan sproti. V dopoldanskem času, ko sem že videl, kako bom napredoval in do katerega mesta bom lahko prišel, sem po telefonu rezerviral prenočišče. Rezerviral sem hostle ali cenejše hotele; nočitev z zajtrkom, saj je bil edini obrok na poti zajtrk. In običajno sem si res privoščil obilen zajtrk. Kasneje čez dan pa še kakšno energijsko tablico, sladkarijo in kakšen sendvič.

Kakšne ljudi si srečeval na poti?
Zelo različno – kolesarje, pešce, domačine. Posebnih stikov nisem navezoval, le pozdrav in beseda ali dve. Je pa bila razlika med mesti in podeželjem. V mestih potuješ dokaj neopaženo, medtem ko na podeželju ljudje že bolj z zanimanjem gledajo tujca, ki pešači mimo njih. Tudi če se nismo razumeli, saj angleško sploh na podeželju slabo govorijo, smo se sporazumeli.

Si kdaj na poti želel zaviti na železniško ali avtobusno postajo in prekiniti potovanje?
Ne, nikoli. Tako sem se odločil in vedel sem, da bom pot končal, razen če bi se res zgodilo kaj nepričakovanega. Osmega dne me je vso pot močil dež in mi zmočil tudi telefon. Ostal sem brez navigacije, brez povezave z družino. Stal sem pod nekim nadstreškom in sušil telefon. K meni je nekdo pristopil in me vprašal, kaj počnem. Ko sem mu razložil, kdo sem in kam grem in da sem ostal brez navigacije, ker se mi je zmočil telefon, mi je do tistega kraja ponudil prevoz. A sem ga zavrnil in mu rekel, da bi potem moral vso pot ponoviti. Zahvalil sem se mu in nadaljeval v smeri, ki mi jo je pokazal. Seveda še vedno v dežju.

Si imel težave le s telefonom ali tudi kakšne druge, morda utrujenost?
S telefonom sem imel morda največ težav, saj sem moral kasneje kupiti novega, ker kljub ustrežljivemu krupjeju v hotelu, ki mi ga je sušil v rižu, in njegovem prijatelju, ki je bil nekakšen serviser za telefone, ta še vedno ni delal. Še najbolj mi je bilo hudo, ker se nisem mogel oglasiti domačim, kakor smo bili dogovorjeni. A tudi to se je uredilo. Nekaj časa vmes sem imel rahle težave in bolečine v stopalih, najprej na desnem, a so bolečine kmalu izginile, kasneje pa še na levem stopalu, kjer je bolečina kar ostala, a me to ni oviralo pri zastavljenem cilju. Najbrž posledica hoje po asfaltu.

Etape so bile res dolge, v povprečju okoli 60 kilometrov, kar je zneslo od dvanajst do tudi več kot petnajst ur hoje. Kako si izbiral poti, Googlova navigacija ne kaže vedno ravno »najlepše« trase?
Seveda, včasih me je usmeril čez pašnike, drugič skozi zaraščene gozdove, niti ni bilo vedno poti. Če se je le dalo, sem pa rad izbral poti, kjer je bilo čim manj asfalta, a to seveda ni bilo vedno mogoče. Sploh v začetnih dneh, ko je pot potekala po ravninskem delu severne Evrope, je bilo asfaltiranih kilometrov veliko.

V dobrih tisočih kilometrih se narava in okolica zelo spreminjata. Si ju opazoval?
Seveda, zelo mi je bilo zanimivo, kako se je spreminjala najprej sama narava. Iz ravninskega dela in dolgih, neskončnih polj do lepih gora bliže doma. Zelo zanimivo mi je bilo opazovati arhitekturo mest in vasi. Od mlinov na veter in nizozemskih nizkih hiš do bavarskega in kasneje nam domačega avstrijskega stila zgradb. Zanimivo je bilo tudi opazovati, kako je po nekaterih deželah bolj urejeno glede lastništva, in zgodilo se je, da me je aplikacija usmerila po skorajda zaraščeni poti skozi gozd, in ko sem na drugi strani gozda stopil na pot, me je že čakal lastnik ali pa morda čuvaj gozda in me opozoril, da sem na zasebni zemlji. Tudi hoja povprek po gozdu in po travnikih ni dovoljena. Aplikacija me je neko noč, ko sem hodil z lučko, peljala čez polje in prečkati sem moral električnega pastirja. Nedaleč proč je bila hiša in malce sem sumil, da so nalašč priklopili pastirja, saj me je pošteno stresel, ko sem ga prečkal. Takih zanimivih dogodkov se je nabralo res veliko.

Kako se je bilo vrniti domov?
Vrnil sem se sredi noči. Domov sem prišel ob enih zjutraj in zelo sem bil presenečen, ker sem doma doživel lep sprejem. Sestra me je pričakala na Golici in me spremljala do doma, kjer so me pričakali starši, prijatelji in sosedje. Kasneje sem lep in nepričakovan sprejem doživel tudi v službi, česar sem bil res vesel. 

Sledil je počitek ... 
Seveda, najprej sem mislil, da bo dovolj dan ali dva, a sem šele potem doma spoznal, da bo počitek malo daljši. Med potjo sem izgubil deset kilogramov in telo je bilo utrujeno. Med potjo, sploh proti koncu, sem seveda bil utrujen, a kako zelo sem potreboval počitek, sem spoznal šele doma.

Kakšni so načrti za naprej?
Niti nimam nobenih načrtov, najbrž pa bom v naslednjih koncih tedna pohodne palice zamenjal za cestno kolo, ki sem ga pred kratkim kupil. Za druge pohodne cilje pa puščam času čas.

Kakšno sporočilo imaš za nas na koncu?
Ko se odločiš za karkoli, kar ni ravno v »človeških« standardih in za kar je treba stopiti krepko iz cone udobja, kot pravijo, takrat se odprejo druga, nova obzorja. Pomembno je, da sam sebi dokažeš, kaj lahko storiš. Pomembno je, da karkoli počneš, počneš zase. Kadar se želiš dokazati drugim, boš le redko dovolj vztrajen, da bi stvar uspešno izpeljal do konca.

Na koncu opisa potovanja na družbenem omrežju je Peter zapisal: »Prispel sem (domov) v soboto ob 1.00. Tako da je cela pot trajala 20 dni in eno uro, v tem času sem marsikaj zanimivega doživel, se naučil in razširil svoja obzorja ter si ustvaril neko predstavo o ljudeh in krajih, skozi katere sem hodil. Naredil sem skupaj 1145,45 kilometra, to je bila doslej zame najtežja preizkušnja vzdržljivosti za telo in glavo. Pripravil sem se na to in vmes nisem nikoli pomislil, da mi ne bi uspelo.« Na vseh nadaljnjih poteh ti lahko zaželimo le: srečno, Peter!

Hermina Jelovčan