Je biu Pajnu Brane

Tako me je poučeval tudi o samoupravljanju, tam leta 1979, ko sem moral za sprejemne izpite na fakulteti obvladati tudi to temo, ki je bila meni zelo tuja. Ne vem, kako sem se spomnil nanj. Prišel je v našo kuhinjo in nekaj ur njegovih čistih besed in tudi socialistično samoupravljanje je pripomoglo, da sem naredil »sprejemce «. Čudil sem se njegovi poljanščini, saj je v življenju do takrat živel v zelo različnih okoljih od rojstnih Buj do Poljan. Potem sem njegovo besedo spremljal, ko je prihajala s Kosova, žarišča delavskega upora socialističnim elitam, še bolj pa srbskemu nacionalizmu z Miloševićem na čelu. Vedel sem, da mu je beseda in prenos znanja preko nje pomembna pri vsakem učbeniku, ki ga je pripravljal za šole. Posebno občutljive besede o zgodovini. Vaščani Poljan smo v Vaščanu imeli privilegij brati njegove besede v uvodnikih, poročilih, člankih, ki jih je pisal kot dolgoletni urednik tega vaškega prinašalca novic. Beseda se je nato preselila v kolumne ali članke v Sobotni prilogi Dela, ko je bila ta morda na vrhuncu svoje kakovosti. Počasi je besedo manj zapisoval, več bral in pomagal, da smo jo lahko brali mi.

Kakšen pogum, skoraj norost, vsekakor pa strast, je bila njegova založba Modrijan. Temu tihemu, redkobesednemu človeku nikoli ne bi pripisal te podjetniške žilice. Kakšna zmota. Brane je kot vse v življenju tudi urednikovanje, direktorovanje, založništvo jemal kot svoje poslanstvo. Pošteno poslanstvo za skupnost. Ne poznam sicer založniškega trga, a dobro vem, kako je morda edini pošteno plačeval vsako intelektualno, umetniško delo. Spomnim se, ko je moj sin Nejc dobil naročilo, da oblikuje zavojni papir z motivom Škofje Loke, in prejel honorar. In tako je Brane podpiral številne. Pa nikoli se s tem ni hvalil, ker je normalno, da se intelektualno delo in lastnina cenita.

Med številnimi, ki so k njemu priromali, da bi izdajali svoje bolj ali manj posrečene besedne umotvore, sem bil tudi sam. Predlagal sem mu, da izdamo pesmi Žunskega Frančeta, pa sva hitro zaključila. Ne bo šlo. Pri Šarucevi slivi je bolj zastrigel. Vedel je, da bo sam delal brez dobička, morda za papir, komaj za vse stroške, morda še za kakšen sendvič, kot je rekel. Brez njega in njegove ne samo strokovne, predvsem organizacijske, pa tudi finančne podpore (nikoli ni povedal, kakšne kalkulacije je imel pri naših poljanskih knjigah) ne bi bilo knjig Šarucova sliva, Raubarski cesar, Cvetje v jeseni in Visoška kronika. Ni božal, ni olepševal, takoj je povedal, kakšne čeri nas čakajo pri izdaji, kakšni bodo stroški in kakšni bodo možni prihodki. Tako nas je učil, z malo besedami natančnega pomena.

Iskreno je verjel v skupnost, podarjal knjige, se izpostavljal, ko je bilo vse, povezano z izdajo dobrih knjig, skoraj kot boj z mlini na veter, vnaprej izgubljen boj. Brane se ni vdajal, nikoli. Morda je stopil korak nazaj, svoje poti pa ni zapuščal do svojega težkega konca.

Verjetno Poljanci ne bomo nikoli popolnoma dojeli, kakšen mojster besede je bil, kako je živel z njimi in one so živele v njem. Skoraj bal sem se ga, ker z besedami ni razmetaval in jih je spoštoval, kot nekaj, kar lahko skupnosti naredi največ dobrega, če jih poslušamo (se poslušamo), še bolje, pa če jih beremo. »Nasploh si upam reči, da je svet mirnejši in lepši, če beremo. Dogodki se vrstijo počasneje in še tehtamo jih lahko sproti,« je dejal. V Poljanah bomo v novem kulturnem domu dobili novo knjižnico in z veseljem bi prebral kakšno knjigo v sobi knjižnice z imenom Bralna soba Braneta Nešovića. Bralnetova soba ali kotiček je predlagala Maja. Se strinjam.

Andrej Šubic