Jubilej Tabruške Francke

Življenje je vedno sprejemala z vedrino in odprtim srcem, ob tem pa nikoli pozabila na ljudi okoli sebe. Njena rojstna hiša je stala v bregu nad središčem vasi že od leta 1933. Na istem mestu so kasneje sezidali novo hišo in se vanjo vselili leta 1979. Dostava gradbenega materiala je bila zaradi strmega terena zahtevna, a s trudom in voljo je šlo.

Franckino mladost je zaznamovala vojna. »Bila sem samozavestna, vse sem hotela videti in slišati, nisem pa o tem govorila, « se spominja. Njen ata, sicer čevljar, je med vojno delal v lesni industriji na Koroškem. Spominja se, kako sta ga z mamo nekoč obiskali. Do Kranja sta šli peš, naprej pa z vlakom. Pot je bila zanjo zelo zanimiva, za mlado deklico pa tudi naporna. Po vojni je Francka osemletko obiskovala v stari gorenjevaški šoli. Otroci so se takrat družili v starem delu vasi, kjer so se sankali in igrali. Poleti so se radi igrali igro »hlače obračat«. Ob lesenem koritu so postavili leseno lato, se je oprijeli in se drug za drugim zavrteli okoli nje. Tudi deklice v krilcih. Njena mama je kruh vedno pekla doma in znala nahraniti družino tudi takrat, ko je hrane primanjkovalo. Oba, ata in mama, sta klekljala, čipke prodajala in tako dodatno zaslužila. Franckina prva služba je bila v Jelovici, kjer se je dobro počutila. Ob odprtju vrtca v tedanjem domu Partizan leta 1975 se je zaposlila kot varuhinja, opravljala pa je tudi druga potrebna dela. V vrtec je rada hodila, otroci so jo ubogali in imeli radi.

Francka kleklja že od mladih let. Tega sta jo naučila starša in v določenem obdobju je bil to vir njenega dodatnega zaslužka. Sedaj čipke izdeluje le še kot darilo oziroma pozornost za svoje najbližje. Letos je imela na razstavi v Sokolskem domu svoj klekljarski kotiček s številnimi motivi in vzorci. Kot podporno članico so jo medse povabile članice domačega klekljarskega društva Deteljica. Z veseljem pove, da so ji v zahvalo podarile šopek. Že pred tem dogodkom in praznovanjem visokega življenjskega jubileja so domači poskrbeli, da je nastala knjiga s fotografijami njenih unikatnih čipkarskih del. Med njimi je tudi lipa, izdelana po vzoru tiste pred domačo hišo. Francka je zanjo sama narisala vzorec in jo nato sklekljala. Tu so še številni živalski motivi, rože, nakit, različni predmeti in prtički, okraski za novoletno jelko in voščilnice. Nekateri so izdelani z barvnim, drugi z belim sukancem. Trenutno pod njenimi rokami nastaja motiv s čipkarskega koledarja. »Tega bom še naredila,« je poleti rekla hčerki in vnukinji, ko je sedela na kavču in se zagledala v koledar na omari. Sliko je odrezala, jo pripela na punkelj in se lotila dela. Od doma se ji že devet desetletij odpira lep razgled na Gorenjo vas, ki se je v tem času močno spreminjala – vas se je širila, šola dograjevala, zgrajena je bila tudi nova cesta. 

Dobrovoljna, vesela in dobrosrčna vsakemu, ki jo obišče in z njo malo poklepeta, nameni iskren pogled, nasmeh in toplo besedo. Ob praznovanju se je razveselila podoknice, ki so ji jo zapele vzgojiteljice vrtca, ter voščil župana, sosedov, znancev in domačih. Pogled na devetdeset deteljic ob poti do hiše pa jo bo še nekaj časa spominjal na dolgo prehojeno pot, tudi na neštete vzpone skoraj navpično v hrib v Tabor.

Milka Burnik