Knjiga, posvečena visoškemu gospodu

"O enem najboljših in med bralci najbolj priljubljenih slovenskih pisateljev Ivanu Tavčarju je bilo doslej napisano veliko strokovnega gradiva. Biografskega romana, ki bi ga prikazoval v vsej njegovi veličini in tudi slabostih, pa slovenska književnost še ni imela," so poudarili ob knjigi Visoški gospod in dodali, da se je tega nehvaležnega dela lotil pisatelj Ivan Sivec, ki je "na prikupen in razumljiv način opisal celotno Tavčarjevo življenje in delo". Spremno besedo je napisal Miha Naglič, ki je med drugim zapisal, "da sta se tako srečala in začutila dva Ivana, ki sta si nenavadno blizu, oba pa sta izgorevala oziroma izgorevata za svoje bralce". Roman Visoški gospod je izšel ob letošnji 170. obletnici Tavčarjevega rojstva in ob skorajšnji stoletnici njegove smrti leta 2023. 

Roman je podnaslovljen z zgovornim in obenem vznemirljivim podnaslovom: Vse ljubezni pisatelja Ivana Tavčarja. Sivec namreč navaja tudi številne anekdote iz pisateljevega ljubezenskega življenja. »Iz starih zapiskov sem razbral, da je imel v Kranju, kjer je deloval kot odvetniški pripravnik, kar štiri ljubice." Ljubezen je bila po Sivčevih besedah ves čas zlata nit, ki ga je spremljala in ga dvigovala nad tisto, kar je človeško. Roman sicer obsega deset poglavij, v katerih je prikazano Tavčarjevo otroštvo v Poljanah, prva velika ljubljanska ljubezen, šolanje na Dunaju, živahna odvetniška in ljubezenska pot v Kranju, srečanje in poroka z bogato Franjo Košenini, lov in ribolov v škofjeloškem pogorju, življenje in ustvarjanje na posestvu in v Dvorcu Visoko, desetletno ljubljansko županovanje ter nazorni utrinki o nastanku dveh največjih Tavčarjevih dragotin – Cvetja v jeseni in Visoške kronike. "Gre za prvi biografski roman o našem velikem vsestranskem ustvarjalcu ter izjemnem kulturnem in političnem delavcu. Celoten roman sloni na vseh doslej dosegljivih pisnih in ustnih virih o Tavčarju, podkrepljen pa je z bogatim slikovnim gradivom, med drugim tudi z izvirnimi portreti Jurija Šubica, ki jih je za javno obravnavo prvič odobrila Narodna galerija Slovenije." Sivec je ob tem pojasnil, da je za potrebe pisanja knjige obiskal številne muzeje in knjižnice ter znova prebral vso Tavčarjevo literaturo. "Obiskal sem tudi več strokovnjakov in literarnih zgodovinarjev, malce pa je k nastanku knjige prispevala še moja domišljija, a vse v okviru resnice." Kot je spomnil, je bil Tavčar izredno zaveden Slovenec in narodni buditelj. "Danes mislimo, da nam je vse dano in da lahko živimo v miru, a če ne bi bilo takih ljudi, ne bi več govorili slovensko.« V knjigi tako med drugim opisuje številne impresivne dogodke, s katerimi sta se izkazala tako Ivan Tavčar kot njegova žena Franja. Med drugim je omenil pomoč vojakom, ki so se po koncu prve svetovne vojne prek ljubljanske železniške postaje vračali domov. "Ženske so pod vodstvom Franje Tavčar mesec dni skupaj pekle kruh, tako da je poslednji vojak iz Ljubljane odšel s štruco kruha."

S predstavitvijo knjige so se tako obiskovalci Dvorca Visoko tistega dne v duhu vrnili v Tavčarjev čas. "Tudi po 150 letih še vedno pripoveduje zelo živo, živahno, kot da se dogaja okrog nas. Prepričan sem, da njegov duh še živi tu in zre na nas," je poudaril Sivec in dodal: "Kadarkoli pridem v Poljansko dolino, imam enak občutek – kot da Tavčar še vedno hodi z nami in nam razlaga to pokrajino." Poudaril je še, da Tavčarja kot odličnega pisatelja poznajo in cenijo tudi po svetu, zato je priznal, da je bilo njegovo bogato in razgibano življenje izredno težko strniti v eni knjigi.

Mateja Rant