Knjiga v spomin na rojaka Ivana Koširja

Pogovor z avtorjem, ki je izčrpno in duhovito predstavil nastajanje knjige, je vodil Marko Košir. Tone Košir je med drugim pojasnil njen naslov, saj se je Ivan v svojih pismih domačim podpisoval z vzdevkom Stric Bric, ki ga je povzel po prebivalcih Goriških brd. Bil je predstavnik devete generacije suhodolskih Koširjev. Njegovo otroštvo je zaznamovalo življenje v Suhem Dolu, ki leži na stičišču župnije Šentjošt, ki spada pod notranjsko pokrajino, in župnije Lučine, ki pripada Gorenjski. Pričujoče delo je doprinos k zgodovini zaselka Suhi Dol, ki je rodoslovno, etnološko in arheološko že sorazmerno dobro raziskan.

V knjigi je opisana pot mladega Koširja od doma v svet, v deško ljudsko šolo v Škofji Loki in od tam v Ljubljano na gimnazijo, ki jo je obiskoval še v stavbi na Vodnikovem trgu. V gimnazijskih letih je bil urednik literarnega glasila Domače vaje. Nenavadna je bila njegova odločitev za študij bogoslovja v Gorici, ne v Ljubljani. Po opravljenem teološkem študiju je bil leta 1898 posvečen v duhovnika, novo mašo je imel v Šentjoštu. Služboval je kot kaplan v Tolminu in v Oblokah v Baški grapi, kot kurat v Kalu nad Kanalom in v Ročinju ob Soči, leta 1913 pa je prevzel vikariat v Vedrijanu v Goriških brdih, kjer je ostal 39 let, vse do smrti. Informacije o njegovem življenju v Vedrijanu je bilo moč črpati iz njegovih pisem, ki jih je pisal domačim v Suhi Dol in so se ohranila do danes. V času prve svetovne vojne je bil kot narodno zaveden Slovenec interniran v Italiji. Po vrnitvi je zavzeto skrbel za dušni blagor vedrijanskih duš, zraven pa tudi gospodarno ravnal s cerkveno lastnino. Prizadeval si je za ustanovitev vedrijanske župnije; leta 1940 je uspel in postal je prvi tamkajšnji župnik. Kot ugotavlja avtor knjige, se med drugo vojno ni izpostavljal, je pa tako kot velika večina Primorcev podprl NOB, saj je pričakoval osvoboditev izpod fašističnega nasilja in narodnega preganjanja, odklanjal pa je komunistično revolucionarno nasilje, ki ga je občutil šele po koncu vojne. Tone Košir je gradivo za knjigo črpal tudi iz pogovorov z ljudmi, ki so Ivana Koširja poznali, in iz njegovega osebnega arhiva, ki so ga našli dobrih petdeset let po njegovi smrti v vedrijanskem župnišču. Gradivo so skrbno uredili in ga bo Tone izročil škofijskemu arhivu v Kopru. Ob tem je na predstavitvi poudaril dejstvo, da je pomembno zapisovati stvari na papir, saj se današnji človek preveč zanaša na digitalne tehnologije, ki dolgoročno ne zagotavljajo zanesljive hrambe podatkov. Ohranjeni dokumenti dokazujejo Ivanovo neomajno slovensko narodno zavest, zvestobo Cerkvi in skrb za gospodarno vodenje vikariata oziroma župnije Vedrijan. Objavljal je tudi prispevke v povojnem Slovenskem Primorcu, katerih večina je objavljenih pod psevdonimi. V njih je sledil svojim načelom: z zapisanim sočasno učiti, vzgajati in obveščati. Prireditev so s kulturnim programom obogatili Cerkveni pevski zbor Šentjošt, domači instrumentalist Lovrenc in bralke odlomkov iz knjige. Ob tej priložnosti je bila postavljena manjša razstava o Ivanu Koširju, na kateri so bili predstavljeni dokumenti in drugi predmeti, povezani z njegovim življenjem, med njimi se je pri Koširjevih ohranila celo skleda za juho z novomašnega kosila. Knjigo je mogoče dobiti pri Koširjevih v Suhem Dolu za prostovoljni prispevek.

Jure Ferlan