Ko se vseliš v hišo, kjer ni niti šivanke …

Rodila se je »pri Vicu« v Koprivniku in bila edino dekle od petih otrok pri hiši. Živeli so na manjši kmetiji, ki jo je oče širil z dokupom bližnjih zemljišč. Hrano so imeli le tisto, ki so je pridelali doma. Sejali so žito in korenje, redili pujse in živino. Družina je sprva živela v skromni bajti in domačija je narekovala samo delo in garanje, tudi otrok. Po vojni so delali novo hišo. Pesek zanjo so nanosili s koši. Tudi seno so tovorili v koših.

»Zelo težko življenje je bilo doma. Kositi sem morala tako kot ostali, brž ko sem le mogla,« se spominja Pavla. Otroci so hodili v šolo v Žiri. Po pol leta njenega pouka je šolska stavba pogorela. Med vojno je bila malo časa v nemški šoli, kjer se je naučila le šteti do deset, saj otroci niso razumeli učiteljice, ona pa ne njih. Med vojno so ves čas živeli v strahu. Po vojni je samo še malo obiskovala šolo, in to »pri Modrjanu« , kjer je učila učiteljica iz Žirov. Pavla je raje delala doma kot hodila v šolo, kar je odobraval tudi oče. Imela je veliko zamud, skoraj za pol leta. Mladi so se takrat družili na dolgi poti k maši v Žiri in nazaj, pa kakšno nedeljo popoldne, izmenično pri bližnjih sosedih. Spomni se godca iz Jarčje Doline, ki jim je za ples igral na harmoniko. Moža je dobila v sosednjem griču, »pri Hobovšenu« v Hobovšah pri Stari Oselici, kjer sta živela prvo leto in pol. Ravno na sv. Florijana, 4. maja 1959, sta se vselila v prazno brunarico na Fužinah, kjer tudi šivanke ni bilo pri hiši. Takoj sta začela razmišljati o nakupu, za to trdo delala in varčevala, živela skromno, tudi stradala. Kupila sta hišo. »Redili smo prašiče in preveč živine, ker je mož mislil, da je kmet, pa je bila le bajta. Od vsepovsod smo vlačili krmo, pa 'češule' (mlade ozelenele veje dreves, grmov, op. a.) smo morali nabirati. Skromno smo živeli. So se pa zato vsi štirje otroci naučili delavnosti,« pove Pavla. Poleg vsega garanja že na rodnem domu se ji je uspelo naučiti tudi klekljati. Tako je izdelovala čipke tudi kot žena in mama, saj so ji predstavljale določen vir zaslužka. Po vojni so nekatere klekljarice izdelovale čipke tudi za tujino. Iznajdljivi posrednik je prinašal sukanec, izdelke pa »kontrabantal« čez mejo. Pavla se spominja: »Mož je hodil v službo in zaslužil 9 dinarjev. Jaz sem v istem mesecu sklekljala 'rom', to je namizni prt za dvanajst oseb, z všitki čipk tudi v sredini in prav tako dobila 9 dinarjev!« Enkrat so jih prijavili zaradi kontrabanta in so morale na sodišče. Vsaka klekljarica je povedala malo drugače, pa se je izšlo, da jih niso oglobili. Tudi Pavla je svoje otroke učila klekljati. Vsi so zrasli iz zelo skromnega. Delati je bilo treba. Revščina je bila. Hišo so pogosto popravljali, dozidavali, preurejali in zdaj je v veliki stavbi kar živahno. Pavla je hodila s Fužin dvanajst let delat v Alpetour. Denar je prišel še kako prav, saj je prej kaj prihranila le s klekljanjem. Vdova je od leta 1989. Vid ji dobro služi in še vedno kleklja. V delu ima male cvetke, tudi z zlato nitko, angelčke, liste in druge vzorce. Rada poklepeta s sosedo in občasno gleda televizijo.

Ob praznovanju so ji postavili mlaj in jo tako močno presenetili otroci ter vsi vnuki, na katere je zelo ponosna in pri vseh zelo pohvali in ceni delavnost. Ob jubileju so se je spomnili tudi sovodenjski upokojenci ter člani Krajevne organizacije Rdečega križa Gorenja vas.

Milka Burnik