Kultura mora zbliževati

Hm, ni lahko slalomirati med vsemi temi različnimi pogledi na svet. In z njegovimi se ne strinjam vedno. Tudi glede visoke kulture ne, še posebno – kako bogokletno – slikarstva. Ker me, potem ko sem lastno "visoko umetniškost" vsaj za nekaj časa izpustil iz rok in se prepustil bolj pop, ljudskim karikaturam, veliko stvari, ki bi me po službeni dolžnosti morale ganiti, ne gane kaj dosti. Ne gane me zapovedana "svetost" vsega, kar je obešeno po galerijah. Ne ganejo me kimajoči soobiskovalci galerij, ki pred "praznimi" deli drug drugemu nočejo priznati, da ne vidijo cesarjevih novih oblačil. Ne ganejo, kvečjemu razjezijo me na podlagi špekulacij in pranja denarja ustvarjene milijonske cene prodanih slik (ali še slabše – z lepilnim trakom na zid prilepljenih idej), ki mladim umetnikom vzbujajo lažno upanje, da bi prav vse, kar naredijo, moralo biti ne vem koliko vredno. In da bi morala po ne vem kakšnem dekretu vse odkupiti država. Oziroma vsaj poskrbeti, da jih kupujejo npr. državna podjetja. Tudi njegovo mnenje gre v to smer.

Zgoraj našteto je v vzdušju preteklega leta lahko hudo nevarno seme, ki plodno rastišče z lahkoto najde v razpokah med našimi različnimi pogledi. V zavetju digitalnega vsemirja je pač enostavno obdati se z enako mislečimi in tuliti v en rog. A kultura ni v vpitju "Umetnost je vse!" na eni in "Umetnost ni nič!" na drugi strani. Tam v tistem stičišču dveh svetov, v tistem malem trenutku ganjenosti je. Ganjenosti nad ustvarjalnim prebliskom avtorja, s katerim se o marsičem ne strinjava – a o marsičem drugem, je videti, tudi se. Škoda, da je kultura družbenih omrežij taka, da razlike poglablja in ne zbližuje. Ker kultura, tista prava, bi morala zbliževati. Ne nujno zbliževati v poenotenju pogledov, strinjanju, prevešanju tehtnice na eno ali drugo stran. Biti mora okno, ki omogoči pogled čez razpoko. Biti mora orodje za razumevanje, da v različnih pogledih eden drugega pravzaprav potrebujemo. Da eden drugega spodbujamo k razumnejšim argumentom pri zagovarjanju "svojega" in za zavoro, da se nam preveč "našega" ne izpridi.

V bogato umetniško preteklost lahko pogledamo skozi okno poljanske kulture. V obnovah zadnjega desetletja, ustvarjanju številnih posameznikov in kulturnih društev, v folklornih dogodkih, v izjemnih gledaliških predstavah, likovnih razstavah in povezavah odseva.

Kaj pa prihodnost? Morda nam jo uspe opaziti skozi "okna" kulturnih dogodkov v letu 2022. Da bi jih le bilo čim več. Da bi sploh lahko bili ... Morda jo opazimo v otroških očeh. Konec koncev so oni njeni nosilci. Peljite jih na kakšno razstavo, koncert, približajte jim ustvarjalnost. Le tako bo prihodnost lahko (ostala) kulturna.

Boris Oblak, karikaturist