»LUFtati« je bilo luštno!

Idejni in organizacijski vodji Tina Vidovič in Mateja Štruc sta ob sobotnih popoldnevih v mesto prinesli življenje, pripeljali vseslovenski mednarodni festival uličnega gledališča Ana Desetnica ter spletli lepe zgodbe z ustvarjalci. O vsem tem in še marsičem smo se pogovarjali s Tino Vidovič, ki sicer prihaja s Trebije, a zdaj živi v Škofji Loki.

Kakšni občutki so vaju prevevali ob zadnjem, jubilejnem festivalu?
Ni bilo posebnih občutkov, saj sva se že v začetku lanskega leta odločili, da zaključiva zgodbo. Da gre za zadnji festival, sva javnosti naznanili v povabilu. Deset let je dolga doba in v tem času sva res veliko naredili za LUFt. Vsaka stvar potrebuje svoj čas in na koncu nama ga je prav zanj primanjkovalo. Ko sva se začeli pogovarjati o zaključku, sva ugotovili, da sva prišli do lepih, okroglih številk, in je bilo smiselno, da zadnjo sezono še speljeva in nato zaključiva.

Se je našel kdo, ki bi »LUFtal« naprej?
Žal za zdaj še ni nikogar, ki bi nadaljeval z organizacijo takšnega dogodka. Sva pa novim organizatorjem pripravljeni pomagati s svetovanjem in informacijami, ki so še kako koristne pri organizaciji takšnega dogodka.

Kako je prišlo do ideje za festival?
Med pletenjem šala na drugem porodniškem dopustu me je prešinilo, da bi lahko z Matejo organizirali takšen sejem v Škofji Loki. Pa sva si rekli: Pa dajva, zakaj ne. In potem je nekako steklo. Slišati je preprosto, a je daleč od tega, ko začneš usklajevati birokracijo in želje. (smeh) 

Kakšni so bili začetki Loškega umetniškega festivala, ki je z leti postal prepoznaven po vsej Sloveniji?
Zanimivi, bili sva deset let mlajši in bolj drzni. (smeh) Morali sva kar garati, da je festival postal prepoznaven. Ko sva začeli, je bil najin cilj, da je to dogodek, o katerem se govori. To nama je uspelo. LUFt je bil eden izmed t. i. art marketov, ki je v Sloveniji ostal. Ko sva začeli, so ti rasli kot gobe po dežju. Kolikor vem, sta na koncu ostala le LUFt in Artish v Ljubljani. Na začetku sva ogromno časa namenili marketingu, saj sva si želeli, da je tisto soboto, ko je LUFt, v mestu ves dan živahno. Približno tri leta sva popoldneve preživljali sami z ustvarjalci, saj ljudje niso bili vajeni priti v mesto v soboto popoldne. Tam se ni nič dogajalo …

Potem se je zgodil LUFt. Kako se spomnite prve izvedbe?
Da, z LUFtom je bila Škofja Loka na dan festivala polna ves dan, razen v času kosila. Radi se spominjava teh časov, bilo je zabavno in naporno, a vredno. Spomnim se, da je bilo prvič približno dvajset stojnic in je prišlo do nesporazuma s postavljavci, saj so jih prišli prekmalu pospravljat. Nato sva jih morali sami. To se je zgodilo prvič, zadnjič in nikoli več. (smeh)

Kako sta si razdelili delo?
Pri tem nisva imeli težav, saj sva obe vedeli, v čem sva dobri. Naredili sva načrt in že takrat sva vedeli, kaj bo katera naredila. Izjemno lepo sva sodelovali!

Kako sta iskali rokodelce in umetnike za spremljevalni program?
Na začetku sva vabili na Facebooku. Ko se je glas o sejmu razširil po Sloveniji, ustvarjalcev ni bilo treba več iskati, ampak so oni našli naju. Začeli sva z idejo, Rock'n nov lit da bi bil LUFt v znamenju lokalnih ustvarjalcev, a je bilo teh ustvarjalcev premalo oziroma vsi niso dovolj pogumni, da bi se prijavili, zato sva sprejeli ustvarjalce iz vse Slovenije. 

Marsikdo je svojo dejavnost prvič predstavil prav na LUFtu, spet drugi so rasli z njim.
Da, kar nekaj ustvarjalcev, ki so zdaj poslovno uspešni, je začelo na LUFtu. Za marsikoga sva bili spodbuda, da se je premaknil iz cone udobja. Če si se želel dobro in uspešno predstaviti, si moral imeti na stojnici izdelke, ki si jih izdelal doma.

Koliko rokodelcev se je zbralo na prvem in koliko na zadnjem LUFtu?
Začeli sva približno z dvajsetimi, končali pa s 63 stojnicami. Povprečno je bilo na festivalu 38 stojnic. Miklavžev LUFt je bil običajno večji, razširili smo ga še na Mestni trg, saj je bil samo dopoldanski. Pred prazniki, torej v času daril, sva želeli dati priložnost čim večjemu številu ustvarjalcev in obiskovalcem ponuditi čim večjo izbiro daril.

Sta pričakovali, da bo festival tako zaživel?
Ne. Začeli sva z osmimi LUFti na leto, »LUFtali« smo od maja do decembra, končali pa s tremi: maj, september, november. Dogodek je postal tako priljubljen, da nisva niti pomislili, da tega ne bi dali ljudem. Leta so tekla, vmes se je zgodila epidemija in smo bili pri desetem letu. Na dan, ko je bil LUFt, je Loka res živela, ljudje so prihajali iz vse Slovenije na izlet, nekateri ustvarjalci so prihajali na sejem samo v Loko, tako dobro so se tukaj počutili. Luštno je bilo!

Po čem si ga bosta vidve zapomnili?
Ob LUFtu so nama zrasli otroci. (smeh) Po balonih, birokraciji, vedno pozitivni energiji … V vseh teh letih so zaradi vremena odpadli le trije festivali. Pa seveda po gostovanju Ane Desetnice, takrat se je vedno toliko dogajalo. Čudoviti so biti tudi božični LUFti, ki so bili v večernih urah z lučkami na stojnicah, mrazom do kosti in Grajsko gostijo.

Kakšni so vajini načrti za prihodnost?
Tako jaz kot Mateja imava že ves čas LUFta vsaka svojo službo. Mateja je grafična oblikovalka, jaz sem »mama« zabojnikov Tekstilko. LUFt je bil zgolj in samo najino prostovoljno delo. Zdaj bova v miru spili kakšno kavo več in v začetku leta delali še kakšne druge načrte kot razporejali datume za LUFt ter preizkušali svojo ustvarjalnost pri pripravljanju spremljevalnega programa. (smeh) Zagotovo nama ne bo dolgčas.

Lidija Razložnik