Moja je večja

Koliko obročev ima tvoja butara
Po navadi sem igro z bratoma izgubila. Bila sta starejša, večja in močnejša od mene in ata je obema naredil večji butari kot meni. Šteli smo, koliko obročev ima na ročaju, in tuhtali, kako težka je, po tem se je merila in ocenjevala. Kakšna je bila nagrada, se ne spomnim, dobro pa vem, da so tista nerodna leta pripomogla, da sta fanta čast nošenja butare prepustila meni. Nekje proti koncu osnovne šole sem si zamislila, da sama izdelam butaro, ki bo narejena po mojih željah! Od takrat naprej, menda že trideset let, ni minil postni čas, da je ne bi naredila. Najprej samo zase, potem za svoje otroke, vsako leto pa sem jih naredila tudi svojim in moževim nečakom, ko so začeli polniti naše družine, po 15, 16 vsako leto. Zdaj so nekateri že odrasli in drugi v tistih letih, da »prepuščajo čast mlajšim«. Ko je bil nečak najstnik, mi je naročil »butaro za v žep«. Tista je bila ena najlepših in od takrat vsako leto naredim kakšno tako, malo bolj diskretno.

Juda Iškarjot se je obesil nanjo
Prva naloga pri izdelovanju butar je nabiranje materiala: vej in zelenja. Mi za osnovo vedno naberemo vrbje, ki se lahko lepo poveže in tudi obročki se iz njega najlepše naredijo. Sprva nisem bila pozorna pri nabiranju in je soseda, starejša gospa, ki je bila tudi zvesta izdelovalka butar, prav zajokala, ko je videla, da je vmes nekaj vej rdeče vrbe, češ naj je nikar ne dajem zraven, ker se je nanjo obesil Juda Iškarijot. Od takrat skrbno pazim, da se ne znajde zraven. Vej ne štejem, vdelam jih toliko, da je debelina primerna dolžini butare. Med vrbje dodam še po eno oljčno, brinovo in leskovo vejico. Osnovo najprej povežem kar s cvetličarsko žico, spodnji del pa okrasim z vrbovimi vejami, ki jih prej omehčam, da žile popokajo in se les ne trga. Butare imajo v spodnjem delu, ki je brez zelenja, dva ali tri obročke. V mojih butarah se prepletajo bršljan, pušpan in resje, saj se mi zdijo take najlepše. Včasih je zima dolga in velika noč zgodnja in resje sploh še ne zacveti ali pa se zgodi, da je po topli zimi še velika noč pozna in je resje že zdavnaj odcvetelo. Takrat naredimo kakšen družinski sprehod več, da poiščemo v hladnejših oziroma toplejših koncih primerno razcvetene rože. V butaro se tako poveže sedem vrst »lesa«, ki simbolično predstavljajo sedem zakramentov.
Na cvetno nedeljo se spominjamo Jezusovega slovesnega vhoda v Jeruzalem. Njegova pot je bila postlana s palmami, mi pa v ta spomin zelenje simbolično povežemo v butare. Vsak kraj ima svoje navade, mislim pa, da ima prav vsaka družina kakšno posebnost. Nekateri jih pisano okrasijo, drugi prisegajo na naravno, tudi jabolka in celo bomboni se znajdejo na njih. Pred cerkvijo duhovnik blagoslovi zelenje, potem pa verniki v procesiji – ki simbolizira življenjsko pot, ki jo hodimo kristjani, in tudi samega Kristusa, Njega, ki je »pot, resnica in življenje« –, med petjem hozane skupaj gredo v cerkev, pred oltar. Tudi bogoslužno branje te nedelje je spomin na Jezusovo trpljenje, na pasijon. Mnogo simbolike torej, ki se odraža v večjih in manjših trenutkih dneva.

Kam z butaro
Nekateri jo ohranijo celo in jo dajo v sadovnjake, na vrtove in polja ali na izbrano mesto v domu, nekateri jo razdrejo in po koščkih nesejo naokoli, vse z namenom, da se širi blagoslov za dobro letino. Mi smo ohranili navado, da butaro damo na drevo, tisto iz prejšnjega leta pa po koščkih zakurimo v kaminu ob različnih priložnostih: na svete večere, ko pripravljamo ogenj za blagoslov hiše, in na posebne dneve, ko se nam zdi, da dom potrebuje poseben blagoslov.

Blagoslov se širi po domovih
Spomin je ena taka milost, ki jo imamo in jo moramo ceniti, zato se mi zdi prav, da ohranjamo navade in običaje, zlasti če pripomorejo k naši drži, našemu načinu življenja, ne nazadnje naši veri. In kako dragoceno je tudi to, da so navade iz kraja v kraj malo drugačne.

Tina Benedičič