Nadvse zabaven in »kul« učitelj

Ne govorite po poljansko. Od kod prihajate? Kaj vas je povleklo v učiteljski poklic? Kje ste začeli svojo poklicno pot, ki vas je pripeljala v Gorenjo vas?
Rojen sem bil v Prlekiji, kjer sem na manjši kmetiji do študija preživel prvih 18 let. Osnovno šolo sem obiskoval v Križevcih pri Ljutomeru, gimnazijo pa v Ljutomeru. Študiral sem v Mariboru in postal predmetni učitelj za likovno vzgojo. Za ta poklic sem se odločil v gimnaziji, ker sem rad risal. Že v osnovni šoli sem prejel dve državni nagradi na likovnih natečajih. V gimnaziji pa sem bil likovni oblikovalec glasila in naslovnic glasil. Svojo poklicno pot sem začel na osnovni šoli v Križevcih, katere učenec sem bil kot osnovnošolec. Potem sem se z družino preselil v Kranj, kjer sem učil na Osnovni šoli Franceta Prešerna. Sledilo je takratno obvezno služenje vojaškega roka; po vrnitvi domov leta 1984 sem se zaposlil v Gorenji vasi in tam ostal 38 let do oktobra 2022. V tem obdobju sem se z družino večkrat preselil. Najprej iz Kranja v staro šolo na Trebiji, potem s Trebije v Gorenjo vas in nazadnje iz bloka v Gorenji vasi v hišo v Kopačnico, kjer sedaj živim.

Učili ste likovno umetnost, tehniko in tehnologijo, likovno snovanje, sodelovali na likovnih natečajih in v kolonijah, bili razrednik. Imena predmetov so se spreminjala. Kako so se spreminjali poučevanje, učni načrti, pripomočki, birokratske zadeve ... od prvega leta vašega poučevanja do danes?
Tako je. V tem obdobju sem učil likovno vzgojo, ki se je pozneje preimenovala v likovno umetnost, izbirni predmet likovno snovanje in tehniko v 6. razredu. Z učenci sem sodeloval na likovnih natečajih, na katerih smo dosegali lepe rezultate na državnem nivoju (najvišje na temo košarke – plakat in rasizma). Vsako leto smo sodelovali na Mali Groharjevi koloniji v Škofji Loki, kjer smo večkrat prejeli nagrade za najboljše likovne izdelke. Kot razrednik sem prehodil pot z veliko generacijami, se vedno boril za celoten oddelek, in moram priznati, da to ni lahka naloga. V tem obdobju se je tudi na področju razredništva veliko spremenilo in kapo dol vsem, ki opravljajo zahtevne naloge razrednika. V času mojega poučevanja so se seveda dogajale tudi vsebinske spremembe učnih načrtov in kar nekajkrat sem nekako začenjal na novo. Iz osemletke smo šli v devetletko, s krede na računalnik, tako da je delo v šoli zahtevalo veliko dinamike. Tudi pedagoški, didaktični in metodični pristopi so se spreminjali in temu je bilo seveda treba slediti. Učitelj pa seveda že dolgo ni več samo učitelj – strokovnjak za svoj predmet, ampak tudi birokrat, administrator, računalničar, ekonomist, pravnik, psiholog, socialni pedagog. V družbi je tudi danes poklic učitelja premalo cenjen, učitelj je poceni delovna sila in celo tretiran kot strošek družbe, kar pa ni dobro in se tudi odraža v pomanjkanju učiteljev.

Kaj ste opazili pri učencih? Kakšne so razlike med njimi nekoč in danes? Kaj je ostalo podobno in kaj se je spremenilo? 
Učenci so še vedno učenci, le da se na njih odražajo sledovi družbe, vloga družine in staršev. Ta vloga se je v odnosu do šole zelo spremenila. Več je razvajenih, v vato zavitih in etiketiranih otrok, otrok s prilagoditvami. To se na dolgi rok odraža tudi pozneje pri njihovem odnosu do dela, ko se zaposlijo.

Pravijo, da ima vsak kruh svojo skorjo. Kaj je bilo najtežje pri opravljanju pedagoškega dela? In kaj vam je bilo v največje veselje?
Poklic sem od začetka do zadnje ure opravljal z vso resnostjo, tako da niti nisem razmišljal v tej smeri, kaj je bilo najtežje in kaj manj. Seveda se je nabralo v teh 40 letih nekaj stvari, ki so odstopale od povprečja. Toda vedno je bilo treba poiskati najboljšo pot do cilja. Trudil sem se priti do cilja brez konfliktov z učenci, starši, sodelavci, vodstvom. Da je moja pedagoška kariera pustila takšen ali drugačen pečat na učencih, je razvidno med drugim iz komentarjev pod mojo objavo na Facebooku o zadnjem delovnem dnevu. Odzvali so se učenci starejših generacij in tudi sodelavci. Zelo sem vesel, da komentarjev z negativno vsebino ni bilo. Citati so navedeni v izvirniku in brez avtorjev: ''Branko, čestitke! Zame ste bil in ste CAR (kot učitelj in človek)! Iskrena HVALA za vso znanje in napotke, tudi v imenu vseh generacij, ki ste nam jih predajal. Srečno naprej in naj jih bo čimveč (penzij) '' ''Branko, hvala! Velik si nas nauču. Sploh pa spoštovanja in razumevanja ... na splošno in pa med učenci in učiteljem kot takim. Car si. Respect! In se še vidimo. Na naših naslednjih obletnicah, če ne drugače. Srečno in uživaj v tem kar rad počneš!'' ''Pa tak mladenič, čeprav še moj učitelj. Nadvse zabaven in kul. Zdej bo pa manjko v kolektivu. Poskrbi, da boš še naprej osrečeval sebe in svoje ljube '' ''Čestitke, Branko! Vse najlepše in srečno na novi poti. Zgornji hodnik in šola bosta čudna brez tebe ...''

Tovrstna sporočila potrjujejo, da ste z odliko izpolnili svoje učiteljsko poslanstvo. Vaši sodelavci in učenci so cenili tudi vašo redoljubnost. Malo nenavadna lastnost za umetnika, kajne?
Na redoljubnosti sem ponosen in jo prakticiram povsod. Pri tem predmetu pa je zelo pomembna, ker imaš opravka z različnimi materiali, pripomočki in velikim številom učencev. Dodal bi še vztrajnost in potem nekako gre. Likovni pedagog ni umetnik, ampak v prvi vrsti pedagog. 

Da lahko učitelj sledi učencem, mora ostati »fit« do zadnje ure pouka. Kako ste skrbeli za svojo kondicijo? Slišali smo, da ste opremili svoj fitnes že takrat, ko večina ljudi še ni vedela, kaj to sploh je. 
Res je. Od mladih nog me spremljata gibanje in šport. Nikoli pa me niso zanimali skupinski športi, zato tudi nisem navijač in ne gledam športa po televiziji. Sem bolj pristaš individualnih športov. Seveda sem kot učenec in pozneje dijak sodeloval v skupinskih športih in celo tekmoval kot dijak na državnem tekmovanju v krosu. Pogoji za vadbo, sploh pa to, ki je zanimala mene, so bili nekoč slabi. Z voljo, vztrajnostjo in redoljubnostjo sem poskušal nekako gojiti to, kar me je navduševalo, na svojem domu. Tudi sedaj imam doma mini fitnes in moram povedati, da je bil obiskan že moj prvi dan v "penziji".

Imate družino. Ali bi nam zaupali tudi kaj osebnega?
Poleg 40 let učiteljevanja imam že 41 uradnih let skupnega življenja z ženo Darjo, dva odrasla otroka in vnukinjo v prvem letniku gimnazije. Vsi smo za zdaj v redu, živimo normalno življenje in želim si, da tako tudi ostane.

Ali se v prostem času ukvarjate s slikanjem?
Včasih sem se, sedaj pa moram priznati, da niti ne. V nekem obdobju sem kar veliko delal risbe za rojstne dneve, portrete, poslikal sem celoten lokal na Trebiji Lucky Luke in še en lokal opremil s slikami na steklo. Oblikoval sem tudi nalepko za Slakov cviček, ki je krožila daleč naokrog, razstavljena pa je tudi v muzeju Toneta Pavčka in Lojzeta Slaka v Mirni Peči. Sedaj pa počakajmo. Mogoče se spet prebudi v meni želja po tovrstnem ustvarjanju.

Niste le likovnik, saj vam je blizu tudi glasbeno področje.
Glasba je moj hobi. Že v osnovni šoli sem pel v pevskem zboru in končal nižjo glasbeno šolo za klasično kitaro. Po daljšem premoru in prijateljevanju z legendo narodno-zabavne glasbe Lojzetom Slakom pa sem poprijel za diatonično harmoniko in se naučil okrog 150 pesmi. Glasba je tudi umetnost in nekako ustreza moji duši. Seveda je tudi glasba zahtevala od mene, podobno kot poklic, vztrajnost in veliko ustvarjalnega časa.

Oktobra ste se upokojili. Vam je že uspelo pripraviti načrt za tretje življenjsko obdobje?
Za zdaj nimam posebnega načrta. Rdeča nit v tem obdobju pa bo vsekakor povezana z zdravim in aktivnim preživljanjem časa, ki bo povezan z družino, naravo, fitnesom in ''frajtonarico''. Za konec pa še malo za šalo: Če bi vedel, kako lepo je v penziji, ne bi šel nikoli v službo.

Nina Dolenc, Anamarija Klemenčič