Nastaja prvi biografski roman o Tavčarju

Ivan Sivec je znano ime med slovenskimi pisatelji. Po številu napisanih knjig se uvršča na prvo mesto, saj je podpisal kar 161 naslovov. Pred njim je prvenstvo imel France Bevk s 124 knjižnimi deli. Piše tako za odrasle kot za mladino. Rojen je bil leta 1949 v Mostah pri Komendi, živi in ustvarja pa v Mengšu. Je diplomirani slovenist in magister etnoloških znanosti. Večino delovne dobe je preživel na Radiu Slovenija, kjer je delal kot novinar in urednik dokumentarno-feljtonskega uredništva. Član Društva slovenskih pisateljev je od leta 1987. Njegovo pisateljevanje je zaslužna profesorica dr. Helga Krisper Glušič označila kot vitalistični realizem oziroma novi realizem s primesmi dokumentaristike. Po podatkih knjižničnega sistema COBISS je že poldrugo desetletje med prvimi tremi najbolj branimi slovenskimi pisatelji. Doslej je imel več kot 1100 nastopov ob podelitvah bralnih značk in samostojnih literarnih večerov. Po več njegovih delih so bili posneti celovečerni filmi in nadaljevanke. Leta 2019 je iz rok predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja prejel državno odlikovanje red za zasluge za slovenski narod za izjemno obsežen, raznolik in odmeven avtorski opus, ki neguje narodno zavest. Pravi, da bo, če bo zdrav, napisal še precej knjig, saj ima še veliko idej. Nedavno je zaključil pisanje romana o pisatelju Ivanu Tavčarju.

Kako ste prišli na idejo za to knjigo?
Pred dvema letoma sem zbolel za rakom in bil operiran. Ko sem ležal v bolniški postelji, sem znova vzel v roke njegova dela in jih prebiral, ob tem pa sem se zavedel podobnosti z njim. Tudi on je okoli svojega sedemdesetega leta zbolel za isto boleznijo. Jaz sem jo v času sodobne medicine uspešno prestal, Tavčar pa je živel v drugih časih, ko medicina možnosti za učinkovito zdravljenje še ni imela. Njegov sin Igor je bil med očetovo boleznijo študent medicine, pa mu ni mogel pomagati. Če bi mu medicina pomagala tako, kot je meni, bi lahko še živel in napisal številna kakovostna dela. Med drugim bi lahko dokončal načrtovano trilogijo Visoške kronike. Ob premišljevanju v času bolezni sem torej začutil nalogo, da na pragu 170. obletnice pisateljevega rojstva, ki bo prihodnje leto, in ob 100. obletnici njegove smrti leta 2023 napišem knjigo, ki bo tudi prvi biografski roman o njem, saj celovitega dela o Tavčarju do zdaj ni še nihče napisal. Roman je napisan v prvi osebi, tako da pisatelj sam pripoveduje svojo zgodbo. Zajemal bo obdobje od njegovega rojstva do smrti, vseboval pa bo tudi veliko opisov Poljanske doline. 

Ivan Tavčar velja za enega najpomembnejših slovenskih pisateljev. Bi nam razkrili, kakšna občutja ste imeli ob pisanju o tako impozantni osebnosti slovenske kulture?
Pisatelj Tavčar mi je bil že od mladih let srčno blizu kot pisatelj in kot osebnost. Že od dijaških let dalje pogosto prihajam na njegovo Visoko, ki je zame sveto mesto, tu občutim posebno energijo. Tu sem bil že več desetkrat in vsakič znova sem srečen, da sem lahko tukaj, saj je vsakokrat lepo in na neki način drugače. Ivan Tavčar je moja literarna ljubezen, cenim ga kot zelo življenjskega pisatelja, njegova dela so izseki iz življenja, takšnega, kot je, pisana so pristno. Ni ne preveč romantičen ne pretirano suhoparno realističen. Veliko se je ukvarjal tudi z zgodovino – tu sva si spet podobna, saj je tudi meni blizu, napisal sem več del na to tematiko. Z leti je pridobival na žlahtnosti, v svojih zrelih letih je napisal svoji najboljši deli Cvetje v jeseni in Visoško kroniko. Ko je človek star sedemdeset let, drugače dojema svet. Tavčar ima kot pisatelj današnjemu svetu še vedno kaj povedati, je sodoben, svež, aktualen, medtem ko je marsikaterega od pisateljev iz preteklosti povozil čas. Tudi zato ga zelo cenim.

Kako je potekalo ustvarjanje tega biografskega romana?
Temeljito sem preučil literaturo o Tavčarju, preiskal arhive, ki hranijo dokumente v zvezi z njim, navezal stike z Loškim muzejem, obiskal okoli deset ljudi, ki imajo podatke o njem, bil v stiku z literarnimi zgodovinarji, tako da bo njegova podoba v knjigi s pomočjo vseh zbranih podatkov celostno zaokrožena. Prehodil sem tudi njegove kraje v Poljanski dolini, bil na njegovi rojstni domačiji in na tematski poti Cvetja v jeseni, ki sta jo prehodila Tavčarjeva lika Janez in Meta. Na njej sem imel vodiča in dragocenega sogovornika Franca Miklavčiča, ki ima obširno znanje o naravi in krajevni zgodovini. Ivan Tavčar ima v svojih delih fantastične opise narave, tega se najbrž premalo zavedamo oziroma poudarjamo. Bil je povezan z njo, tudi kot ribič in lovec. Kot opažam, lovci, gozdarji in drugi podobni poklici drugače vidijo naravo kot povprečni ljudje. Prav z opisom doslej še nepoudarjenih vidikov njegovega življenja bi rad poudaril vse dimenzije Tavčarjeve osebnosti. Med drugim bom osvetlil obdobje njegovega županovanja v Ljubljani, saj to v literaturi še ni bilo podrobneje predstavljeno. Kot literat pa je doslej kar dobro obdelan. Vsak človek, ki sem ga srečal pri zbiranju gradiva za knjigo, je na svoj način s svojim prispevkom pripomogel k njenemu nastanku, saj vsak nekaj ve in sluti. Držal sem se načela, ki ga je izrekel že starodavni grški modrec Aristotel: knjigo je treba napisati tako, kakor da se je zgodilo, četudi se ni zgodilo. Tega načela se je v svoji literarni ustvarjalnosti držal tudi Tavčar, fantastično dobro v Visoški kroniki. V najbolj intenzivnem obdobju pisanja mi je priprava na pisanje vzela od deset do dvanajst ur dela na dan, knjiga pa je nastajala zadnji dve leti.

Kdaj lahko pričakujemo izid knjige?
Biografski roman o Tavčarju bo izšel pri založbi ICO predvidoma v začetku prihodnjega leta. Zgodbo imam že napisano, treba jo bo še samo tehnično urediti in pripraviti vse za tisk. Predstavitev bo na slovenski kulturni praznik, 8. februarja 2021 na Visokem. Dogovarjam se tudi s poljanskimi lovci, da bi v okviru Lovskega društva Poljane predstavil knjigo s posebnim poudarkom na Ivanu Tavčarju lovcu in poznavalcu narave. Izid knjige bo zagotovo pridobitev za občino in Poljansko dolino.

Kako pa, glede na to, da ste prepotovali kar lep del sveta, Slovenijo pa po dolgem in počez, vidite Poljansko dolino?
Res sem prepotoval precejšen del sveta, Slovenijo pa kot novinar po dolgem in počez, in pri tem srečal okoli sedem tisoč ljudi. Za RTV sem namreč pripravil v štiridesetih letih poldrugi tisoč polurnih in tudi daljših reportaž. V Poljansko dolino sem se prav zaradi Tavčarja vedno rad vračal. Zame so to neke vrste sveti kraji. Na Malenskem vrhu sem dobil tudi navdih za svoje najbolj uspešno besedilo Kjer lastovke gnezdijo. Napisal sem tudi hvalnico Poljanski dolini, ki jo ima vaš cenjeni župan Milan Čadež na telefonu. Poljance cenim kot delovne in poštene ljudi, vztrajne in vnete tudi za kulturo. V vaši dolini sem imel že več predstavitev knjig in povsod so me lepo sprejeli. Vesel sem, da sem našel ploden stik tudi z občino in županom, tako da je vse na svojem mestu. Biografski roman o Tavčarju bo k prepoznavnosti doline in priljubljenosti pisatelja zagotovo veliko prispeval v naslednjih petdesetih, stotih letih, zato se ga še toliko bolj veselim, z vsemi slovenskimi bralci vred.

Jure Ferlan