Nekoč že poznali trajnostni gradbeni material

Vse do takrat so se še ohranila stara znanja v zvezi s tem opravilom. Marsikdo se je odločil za domačo izdelavo opeke za gradnjo stanovanjske hiše ali gospodarskih objektov, bodisi ker je s tem prihranil pri nakupu industrijsko izdelanega gradbenega materiala ali ker tega ni bilo na voljo. S perspektive sodobnih trendov bi takšno izdelavo opek imenovali trajnostno, saj so izdelovalci material, ilovico ali glino in primeren pesek, praviloma poiskali v lokalnem okolju. Pri izdelavi tudi niso pridelali kupa nadležnih in okolju škodljivih odpadkov. Opeko so izdelovali posamezniki za prodajo, lahko pa le za lastne potrebe. Kdor ni imel dovolj znanja, je najel usposobljenega mojstra, ki je dajal navodila. Pri tem delovno intenzivnem opravilu se je običajno angažirala celotna družina, po potrebi tudi sosedje in prijatelji ali najeti pomočniki. Ilovico je bilo treba zaliti z vodo in dobro pregnesti v ravno prav čvrsto zmes, da se je lahko oblikovala v modelih. Te so običajno predhodno potresli s finim peskom, da se zmes ni lepila. Oblikovane zidake, katerih število je šlo v stotine ali tisoče, so nato tudi po več tednov sušili na zraku, da je iz njih izhlapela voda. Sledilo je žganje opeke, ki je bilo najzahtevnejše, saj bi lahko nepravilno segrevanje uničilo veliko vloženega truda. Posušene opeke so zložili na poseben način, da so pod njimi lahko zakurili in so se enakomerno pregrevale. Običajno so za žganje izkopali jarek, pomembna je bila tudi izbira lesa za kurjavo. Lokacija, kjer so izdelovali in žgali opeko so imenovali »cegunca« . Omenjeni model iz trdega lesa ima notranje dimenzije 28 × 14,5 × 7 cm, kar je bila ena izmed standardnih mer za gradbeno opeko.

Jure Ferlan