Njihov zaščitni znak je kislo zelje

"Idejo za kisanje zelja je v nekem pogovoru dal znanec, saj zelja takrat ni prideloval nihče v dolini," povesta Igor in Irena Bogataj. Na kmetiji so kmalu registrirali dopolnilno dejavnost ter zasadili zelje na svojih njivah in najetih njivah v Kladju. Osnov kisanja zelja in repe so se naučili pri Janezu Hribarju z Biotehniške fakultete, ki je imel tečaj v Slogi v Kranju. Nekaj pravih prijemov jih je naučil še starejši zeljar z Gorenjskega, ki jim je pokazal star način postopka kisanja zelja. "Še zdaj ga kisamo tako, kot so ga kisali nekoč v teh krajih," priznata. "Etnolog Janez Bogataj nam je pomagal pri oblikovanju celostne podobe kmetije in dejavnosti, v žirovski Etiketi so nam natisnili zgibanke – in to sta bila za nas v začetku še dva pomembna koraka," se spominjata.

Ne le glavna jed, tudi zdravilo
"Že prvo leto nam je kislo zelje dobro uspelo, saj so ga stranke zelo pohvalile. Takrat smo gostince vprašali, ali je kdo pripravljen odkupiti večje količine. In sta dva pristala, oba sta še danes zvesta odjemalca." Zdaj zelje tudi odkupujejo, in sicer sodelujejo z dvema pridelovalcema, ki ga zasadita zanje. Ribati ga začno že v avgustu in septembru, prav v teh dneh imajo že na voljo sveže kislo zelje. "Ješ ga lahko samega za zajtrk, s kosom kruha, lahko je okusno kosilo ali pa malica, npr. v solati s tunino. Prav v vsakem delu dneva ga človek lahko pripravi in užije," povesta. Marsikdo ga pripravi v bolj modernih jedeh: musaki, zeljni piti, čeprav predvsem prisegata na tistega s krompirjem in klobaso, ki ga Irena kot jed na žlico pripravi skoraj vsak teden. Kar nekaj receptov imajo objavljenih tudi na svoji spletni strani, na kateri imajo vzpostavljeno spletno trgovino. Priporočajo ga za ureditev prebave, pa tudi sicer ima veliko dobrih učinkov na telo. "Nekatere naše stranke, ki imajo različne težave z zdravjem, dan začenjajo z zeljem. Prav tako posegajo po zelnici. Prepričane so, da je to zdravilno. Sploh zdaj v teh covidnih časih so to dobri vitamini," se namuzneta. 
Prvotno dejavnost, kisanje zelja in zeljnih glav za sarme ter repe, so dopolnili s predelavo zelenjave, in sicer z mleto zelenjavo v soli in domačo sušeno zelenjavo kot dodatek jedem. Od začetka so predelali, kar je ostalo na vrtu, zdaj pa odkupujejo tudi od kmetov iz bližnje okolice. Ker jim je dobro uspeval paradižnik in niso vedeli, kako ga porabiti, so začeli kuhati mezgo. "Recept je domač, pripravljamo navadno mezgo pa tudi mezgo z dodatkom suhe čebule, ki jo sušimo sami," pove Irena. Edini konzervans, ki ga že od začetka uporabljajo za kisanje zelja in predelavo druge zelenjave, je slovenska sečoveljska sol.

Kislo zelje, kot ga naredijo pri Lojzu: Zelje naribamo v večjo posodo na debelino od dva do štiri milimetre, ga solimo (dodamo približno dva odstotka soli), naložimo po plasteh, potlačimo in obtežimo. Pustimo fermentirati tri tedne. Najustreznejša temperatura je od 18 do 20 stopinj Celzija. Zatem zelje očistimo in postavimo na hladno. Iz kadi ga jemljemo sproti. Če nimamo kadi, imajo na Domačiji Lojz na voljo posebne vreče za kisanje, v katerih zelje ne razvije tako intenzivnega vonja. Prav tako vam pri njih vaše zelje naribajo, skisate pa ga sami doma.

Od jeseni do pomladi največ dela
Prav zdaj imajo največ dela. Zanj poprimejo vsi, večinoma pa Irena, ker je leta 2009 pustila službo in ostala doma. Pomagajo vsi družinski člani: Dejan z Blažko, Andraž, Matej, ob večjih akcijah, ko se ribata zelje in repa, lupi čebula, kuha mezga, pa pride prav še kakšen par rok. Letos, povesta, je prva "runda" kislega zelja že na voljo. Prav tako so enkrat že skuhali večjo količino mezge. Zadovoljna sta, da povpraševanje po izdelkih narašča. Prav tako po storitvah. Strankam zelje, ki ga kisajo doma, naribajo, pri njih ga lahko tudi dokupijo. Zase sušijo zelenjavo, strankam pa nudijo tudi storitev sušenja sadja.
Če so sprva prodajali svoje izdelke le na domu in v trgovinah KGZ Škofja Loka, so si stranke zdaj pridobili po vsej Poljanski dolini, na Cerkljanskem, Idrijskem, Tolminskem, v Rovtah, Zaplani in širšem ljubljanskem zaledju. Veliko sodelujejo tudi z gostilnami, planinskimi kočami in javnimi zavodi: šolami, vrtci, domovi upokojencev. Vključeni ostajajo v blagovno znamko Babica in dedek Razvojne agencije Sora, kjer spremljajo njihovo kakovost. Tudi z nedavnega ocenjevanja Dobrote slovenskih kmetij so prišli z zlatim priznanjem za sušeno mleto zelenjavo in bronastim za svežo zelenjavo v soli. "Idej za nove izdelke je veliko, a kaj, ko težko izpeljemo vse, ker je jeseni toliko dela," priznata oba. Odločena pa sta, da bodo še naprej čim bolj naravno pridelovali in predelovali zelenjavo, brez dodatkov in konzervansov, saj želijo slediti svojemu prvotnemu sloganu: Pridelamo, naribamo, okisamo, ponudimo.

Damjana Peternelj