Nova mojstrovina Andreja Šubica

Občinski prireditvi ob slovenskem kulturnem prazniku z naslovom Ljubezen po Tavčarju leta 2023 v Gorenji vasi, ki je bila povezana z začetkom Tavčarjevega leta, je v maju sledila osrednja proslava Tavčarjevega leta z naslovom Po Tavčarju se špeglajmo; občinska prireditev ob letošnjem slovenskem kulturnem prazniku z naslovom Odmevi preteklosti za glas Poljancev v prihodnosti pa se je navezovala na 75-letnico delovanja KD dr. Ivan Tavčar Poljane, v okviru katere je nastal bogat zbornik o zgodovini delovanja Kulturnega društva v Poljanah z naslovom Kulturno društvo dr. Ivan Tavčar Poljane (1948–2023). Pod scenarij vseh treh in v vlogi režiserja se je vselej podpisal Andrej Šubic. 

Andrej ob vsakem dogodku išče nov pristop za izvedbo in se ne ponavlja. Dogajanje se pri njegovih prireditvah ne omeji zgolj na oder, temveč tudi zunaj njega išče stik z obiskovalci. Pri zadnji prireditvi je program, ki se je – zdaj tu, zdaj tam – odvijal med občinstvom, enakovreden tistemu, ki je potekal na prizorišču pred občinstvom. Število nastopajočih in tistih, ki so dogodek pripravili, je bilo pri tej prireditvi veliko: okrog sedemdeset članov društva in več kot trideset pevk in pevcev otroškega zbora OŠ Poljane, kar je zahtevalo precej usklajevanja. Scenski prostor je bil precej kompleksen: v odrskem delu v ospredju omizje za 16 oseb, nad njim projekcijska površina s posnetki Poljan in dogodkov društva; na obeh straneh preži, znani iz predstave Visoška kronika, na katerih sedita dva para komentatorjev; pevski zbori so bili nameščeni na tribunah z obiskovalci, drugi nastopajoči pa na sedežih med obiskovalci prireditve.

Dogajanje je potekalo v zelo hitrem tempu, s kratkimi izvedbami glasbenih, literarnih ali igralskih nastopov pomenljive vsebine. V tem sprinterskem teku skozi 75 let delovanja društva, brbotanju mehurčkov poljanske ustvarjalnosti, so sodelovali nekdanji in sedanji pevski zbori (Nonet Blegoš, Okarina, zbor OŠ Poljane), glasbene skupine (Planinca, Poljanski orgličarji, Stari godci) in posamezniki, člani gledališke in literarne skupine društva. Kot odmevom preteklosti smo prisluhnili nekdaj pogosto zapetim in zaigranim skladbam, recitacijam pesmi, ki so jih ustvarili takrat mladi avtorice in avtorji, ter odlomkom besedil iz iger, ki so jih izvajali poljanski gledališčniki vse od leta 1951 naprej. V scenariju prireditve je Andrej zapisal: »Pozabljena obdobja in ljudje se oglašajo kot odmev. V ozadju kulture je veliko ljudi in to je sporočilo proslave.«

Gibalo, ki je dajalo ritem prireditvi, je bilo predsedniško omizje, tokrat sestavljeno iz predsednic in predsednikov, ki so se v društvu izmenjali v letih od 1948 do danes. Devetim izmed 16 predsednic in predsednikov je scenarist dal tudi možnost, da simbolično predstavijo dogajanje na nekem izmed občnih zborov iz časa njihovega predsedovanja. Težko se je izogniti vtisu, da je Andrej to dogajanje predstavil z neko vrsto parodije, ki v pričakovanju 5. točke dnevnega reda (Razno – klobasa pa vin) smeši občne zbore kot izrazito formalne dogodke, katerih namen je zgolj (predvsem) potrditev izbire vodstev društva. Prava vsebina pa se dogaja drugje. Po drugi strani pa je bilo ciklično ponavljanje dobra priložnost za ustvarjanje duhovitih, včasih tudi pikrih pripomb na dogajanje v času vodenja določenega predsednika, ki ravno takrat sedi na predsedniškem stolu. Potek programa je bil izredno dinamičen. Tako so obiskovalci ves čas aktivno in z zanimanjem spremljali dogajanje v dvorani. 

Veseli smo bili izjemnega odziva nekdanjih članov društva na povabilo k sodelovanju. Andreju je težko reči ne in verjetno je le on zmožen zbrati skupaj tako številno ekipo in jo v relativno kratkem času pripraviti do take ubranosti, ki so jo občudovali prisotni gledalci. Če primerjamo prvi dve prireditvi s to, zadnjo, je čutiti, da je Andrej pri zadnji čustveno bolj vpleten – saj v kulturnem društvu sodeluje že 47 let –, ker je v predstavljeni vsebini prisotno veliko njegovih doživetij in izkušenj, spominov na ljudi, s katerimi je sodeloval, in vtisov izpred mnogih let, ki jih je zdaj lahko spet ovrednotil. 

Le hvaležni smo lahko, da v naši sredi delujejo tako ustvarjalni in prizadevni umetniki, ki že vrsto let oblikujejo kulturno podobo kraja. Zato je razumljivo, da je v zborniku ob 75-letnici delovanja kulturnega društva v poglavju Predani gledališkemu ustvarjanju v znamenju te hvaležnosti tudi prispevek Jerneje Bonča z naslovom Skozi gledališko kukalo o Andrejevem gledališču. Naj se njegova ustvarjalnost razvija še naprej v taki ali drugačni obliki, v veselje vseh nas in predvsem njega samega.

Goran Šušnjar