Novi župnijski upravitelj v Poljanah

Kje ste preživeli otroštvo in kakšna je bila vaša izobraževalna pot?
Otroštvo sem preživel na domačiji pri Šorcu v Valični vasi nad dolino reke Krke, ki sodi v župnijo Zagradec. V družini nas je bilo pet otrok, saj imam še dva brata in dve sestri. Po končani osnovni šoli sem se vpisal v srednjo versko šolo v Vipavi in malo semenišče. Takrat ta šola ni bila uradno priznana, zato smo morali na koncu šolskega leta delati izpite na državno priznani šoli. Zanimivo pa je, da je bila vipavska šola v tujini priznana. Nato sem se vpisal na Teološko fakulteto, ki takrat ni bila del Univerze v Ljubljani, saj je bila po drugi svetovni vojni izključena. Nazaj je bila sprejeta leta 1992, že po moji diplomi. Tako sem, če karikiram, iz osnovne šole prešel direktno na doktorat. Tega sem na temo duhovne oskrbe v vojski delno pripravljal tudi v angleškem Oxfordu. Naredil sem tudi specializacijo iz pastoralne teologije.

Kje vse ste do sedaj službovali kot duhovnik? Kakšne so vaše aktualne zadolžitve?
V duhovnika ljubljanske nadškofije sem bil posvečen leta 1989 v stolnici sv. Nikolaja v Ljubljani. Novo mašo sem praznoval v domači župniji 2. julija istega leta. Tega leta smo bili novomašniki še zadnja močna generacija, saj nas je bilo posvečenih 36. Od takrat to število ni bilo preseženo. Moje prvo delovno mesto je bilo kaplanska služba v Stari Loki, potem sem bil kaplan v ljubljanski stolnici, župnik v Mokronogu, profesor verouka in duhovni vodja v Zavodu sv. Stanislava, od leta 2000 sem bil zaposlen v Slovenski vojski, kjer sem skupaj z delovno skupino vzpostavil Vojaški vikariat. Naj ob tem omenim, da sem tudi veteran vojne za Slovenijo, imam pa tudi naziv vojaškega uslužbenca XV. razreda, enakovreden brigadirju (brigadnemu generalu). Leta 2016 sem vodenje vikariata predal nasledniku, saj sem sledil načelu, da pameten gospodar izroči posestvo nasledniku, ko je pravi čas. Istega leta sem prevzel vodenje stolne župnije v Ljubljani in bil imenovan za arhidiakona 2. arhidiakonata ljubljanske nadškofije, ki pokriva večji del Gorenjske. V njem so dekanije Kranj, Radovljica, Šenčur, Škofja Loka in Tržič (sedaj pridružena že Dekaniji Kranj), ki skupaj obsegajo 72 župnij. Od leta 2018 pa do letošnjega prihoda v Poljane sem bil upravitelj Župnije Polica pri Grosupljem. Sem tudi trenutni vodja programskega sveta in duhovni vodja pri tedniku Družina.

Formalno ste postavljeni za župnijskega upravitelja, in ne župnika – ali obstaja razlika?
Leta 2012 sem bil imenovan za kanonika stolnega kapitlja v Ljubljani. To je rezidencialna služba, prav tako kot služba župnika, zato sta nezdružljivi. Zaradi tega razloga imam naziv župnijski upravitelj, ki se po dolžnostih ne razlikuje bistveno od statusa župnika, nima pa takšne stalnosti kot župnik. Župnijo Poljane sem sprejel, ker sem mnenja, da sem v času, ko je duhovnikov čedalje manj, kot človek in duhovnik od Boga povabljen, da dam ljudem in Cerkvi vse, kar morem, če vidim, da lahko. V Poljane sem prišel tudi z nalogo zgraditi novo župnišče, ki ga župnija sedaj nima.

Ali lahko bralcem zaupate svoje prve vtise o Poljanski dolini?
Poljansko dolino poznam že iz časov, ko sem bil kaplan v Stari Loki, prehodil pa sem jo tudi med vizitacijami tukajšnjih župnij, ki jih opravljam kot arhidiakon. Videl sem že kar nekaj sveta, zato se mi še bolj utrjuje spoznanje, da je Slovenija raj pod Triglavom. Pisatelj Ivan Cankar se ni zmotil, ko jo je opeval s temi besedami. Poljanska dolina je eden izmed biserov tega raja. O Poljancih pa imam vtis, da so kot oreh, morda na zunaj malo trši in zadržani, ko pa se odprejo, so znotraj zelo srčni in dobri. Ob tem bi pohvalil tudi skrb Polancev za cerkve, ki so lepo obnovljene in vzdrževane. Kot dolgoletni »vojak« pa tu opažam tudi to, da imajo v Poljanski dolini mnogi stalno izobešene slovenske zastave na hišah – nekoč bo, sem prepričan, tudi pred cerkvijo. Vesel sem torej, da sem »župnik« v župniji Poljane, kjer srečujem veliko srčnih in zavzetih župljanov-kristjanov ter ponosnih Slovenk in Slovencev.

Jure Ferlan