Obdeluje kmetijo in se pripravlja na maraton

Na Hotavljah je že dvajset let. Primožila se je k Šupcu in se pri tridesetih odločila za delo na kmetiji. "Tak človek moraš biti. Kjer si, delaš in plavaš," pojasni svojo odločitev. Registrirala je več dopolnilnih dejavnosti in začela predelavo mleka, izdelavo domačih rezancev in testenin, pripravo zelenjavnih omak … V prodajnem avtomatu, lični leseni hiški, ki jo je izdelal mož ob pomoči soseda, ponuja tudi suhomesnate izdelke, ki jih iz mesa njihovih živali pripravijo na drugi kmetiji, kjer se ukvarjajo s predelavo mesa, pa še kakšen izdelek iz sezonskih sestavin pristavi zraven. Vse viške, ki jih doma pridela, tudi predela. Ponuja le dnevno sveže izdelke, ponudbo pa sproti prilagaja letnemu času in povpraševanju. "Spomladi je bilo kar zelo pobrano, komaj sem dohajala povpraševanje," prizna. "Zdaj se pa ljudje niso ustrašili, enakomerno nakupujejo, tako da kar gre," odgovori na vprašanje, kako se je spomladi kriza odražala pri njenem delu. "Stranke so se navadile in običajno vedo, da če en dan ni, naslednji zagotovo bo," pove in je hvaležna za spoštovanje, ki ji ga na ta način izkazujejo.

Obiskovalci bi morali okušati le domače
Mož, ki je zaposlen, "ima na kmetiji 'načez stroje', v moje delo se ne vtika, razen če mi zmanjka časa," pove Petra Potočnik. Večino dela v hlevu opravi tast, na pomoč priskočijo tudi otroci: 15-letni Lovro, 11-letni Gašper in 9-letna Polona. Redijo štirideset govedi, od tega je dvajset krav, preostalo pa telički, imajo dva konja in 120 kokoši. Mleko sicer večji del oddajo, nekaj pa ga Petra predela v sveže mlečne izdelke, saj ima za predelavo urejene prostore. "Nimam še zorilnice, si je pa želim," pove. "Za hišo bi lahko uredila tunel, pa bi bil npr. sir iz tunela …," razkriva drzne načrte. Resno razmišlja, da bi postavila še en prodajni avtomat v Škofji Loki, a se boji, da sama ne bi zmogla, zaposlovati pa v tem času nima namena. "Ohranjati želim kakovost, in to pri količini, ki jo lahko obvladujem." Navdušena je nad idejo, da bi v lokalnih gostilnah gostje od drugod lahko naročili obrok, ki bi bil sestavljen samo iz lokalnih pridelkov in izdelkov okoliških kmetov. "To bi bil krožnik Poljanske doline. Gostu sploh ne bi smeli ponuditi dunajca in pomfrija," je prepričana. Njene želje so, da bi lahko ponudbo na kmetiji toliko razširili, da bi lahko sprejeli cel avtobus obiskovalcev, in da bi na svojih parcelah uredili manjši kamp oziroma postajališče za avtodome.

Po ideje na Blegoš
S pohodnimi palicami ali v tekaški opravi jo pogosto srečamo na kakšni od lokalnih poti, kjer nabira tekaško kondicijo ali pa jo ubira na vrhove okoliških hribov. "Zato pa je naš Blegoš tako pripraven, da se ti utrne kakšna nova zamisel," pojasni, kje si nabira moči in energije. "Vedno moraš imeti pred sabo neki cilj. S sestro sva si letos zadali maraton na Cipru," pojasni dokaj ambiciozno izbiro, ki pa je žal ostala neuresničena, saj je marca zaradi epidemije maraton odpadel. Prestavili so ga na november in odpovedali tudi tega. "K sreči," pravi, saj jo je dobro fizično pripravljeno polegel covid-19, ki ji je pobral kar nekaj moči.
Kljub temu da maraton zdaj načrtujejo šele čez leto dni, ima vseeno namen iti. "Tu in pri delu sem vztrajna in vedno opravim vse do konca. Ne moreš kar odnehati."
V tem času že snuje ideje za novoletna darila. Na leseni "dilci" aranžira ne le svoje, ampak tudi izdelke drugih kmetij. "V tem je smisel, da si lahko iz enega darila pripraviš popoln zajtrk ali kosilo. Z največjim veseljem jih oblikujem," izda eno svojih najljubših opravil, ki ga je že spremenila v prodajno uspešnico, po kateri stranke vse pogosteje in vse več posegajo, zato kar takoj dostavi še: "Lovi ribe v tistem ribniku, v katerem so." Kar je tudi življenjsko vodilo dekleta, ki je smisel in poslanstvo – najprej pa seveda življenjsko ljubezen – našla na Kmetiji Šupc.

Damjana Peternelj