Obolelost jesena je resen problem

Bolezen jesenovega ožiga, ki jo povzroča gliva Hymenoscyphus fraxineus, je razširjena po celotni Sloveniji. Njena prisotnost je bila v Sloveniji prvič potrjena v letu 2006 in se je v manj kot treh letih razširila po vsej državi. Ogroža v glavnem veliki jesen (Fraxinus excelsior) in poljski ali ostrolistni jesen (Fraxinus angustifolia). Ob tem je zanimivo, da tretja vrsta jesena pri nas, mali jesen (Fraxinus ornus) zaradi te bolezni ni prizadet. Gliva se iz listov in poganjkov širi v veje in povzroča odmiranje skorje in lesa. Prihaja do sušenja krošnje in lahko tudi do odmrtja celotnega drevesa. Mlada drevesca se posušijo v obdobju od dveh do treh let, okuženo odraslo drevo počasi propada od sedem do 15 let. Narava pa, kot kaže, najde določene rešitve za ohranitev posamezne vrste: raziskovalci so ugotovili, da je enega do pet odstotkov genotipov v populaciji jesena odpornejših na jesenov ožig. Zato predvidevajo, da bo jesen kljub močni prizadetosti zaradi glive tudi v prihodnje prisoten v naših gozdovih, vendar v manjšem deležu. Predlagano je ohranjanje zaradi bolezni manj prizadetih jesenov: vitalne jesene, ki ne kažejo izrazitih znakov okuženosti, Zavod za gozdove popisuje in spremlja z dolgoročnejšim namenom vzgoje odpornejših sadik za obnovo gozda v prihodnosti.

Posledice jesenovega ožiga so najhujše na gozdnih rastiščih, kjer sta veliki in poljski jesen pomembna gradnika gozdnih sestojev. Takšni gozdovi so v glavnem ob vodotokih v nižinah in gričevju. Trenutno največje posledice ožiga na jesenih so v Prekmurju, kjer je največ jesena. Tu je bila prisotnost uničujoče glive v Sloveniji tudi prvič potrjena. V slovenskih gozdovih je delež lesne zaloge velikega in poljskega jesena en odstotek. Sekanje jesenov v Sloveniji zaradi bolezni se je začel povečevati v letu 2009 in na letni ravni še vedno raste. V lanskem letu je bilo zaradi bolezni posekanih okrog 65.000 kubičnih metrov jesenov, približno ena petina vseh v prekmurskih gozdovih. Na vprašanje, ali imamo na voljo kakšno rešitev ali lahko samo nemočno opazujemo propadanje teh dreves, odgovarjajo, da posebnih ukrepov, s katerimi bi lahko zaščitili jesene in omejili glivo, žal ni. Ker se gliva, ki povzroča jesenov ožig, širi s trosi po zraku, bolezni ne moremo enostavno zatreti.

Marsikdo se sprašuje, kako je v primerih, ko propadajoča jesenova drevesa ogrožajo varnost na cestah in ali Zavod za gozdove lahko izda odločbe revirnim gozdarjem, da lastnikom zemljišč, na katerih so drevesa, ali vzdrževalcu cest odredijo interventno sečnjo. Na Zavodu pojasnjujejo, da je pomembno, da odstranjujemo močno prizadete jesene ob cestah in drugih infrastrukturnih objektih ter stanovanjskih stavbah, saj tako preprečimo poškodbe uporabnikov infrastrukture in dodatno škodo na stvareh. Sušeči se jeseni predstavljajo nevarnost tudi za zajezitev vodotokov v primerih zrušitve vanje. Dodajajo, da je naloga upraviteljev cest poskrbeti za varnost in prevoznost le-teh. Na njihov poziv in v sodelovanju z lastniki gozdov Zavod za gozdove Slovenije izda odločbo za posek lastniku gozda. Zavod za gozdove Slovenije sicer nima pravne podlage za odreditev poseka dreves v gozdu, če je razlog za posek zgolj dejstvo, da ta drevesa ogrožajo ljudi ali objekte. Odreditev poseka nevarnih dreves s strani Zavoda za gozdove Slovenije je možna zgolj v primerih, če lastnik nevarnega drevesa takšno drevo želi posekati in se izvede skupna izbira drevja za posek (po 17. členu Zakona o gozdovih), ter v primerih, če so drevesa napadle žuželke ali okužile bolezni, ki ogrožajo drugo gozdno drevje (po 29. členu Zakona o gozdovih). V drugih primerih predlagajo, da ogrožene osebe obvestijo lastnika dreves o nevarnosti in se z njim dogovorijo o poseku. Če bo lastnik zagotovil posek teh dreves, se mora pred tem za označitev drevja za posek dogovoriti z lokalno pristojnim revirnim gozdarjem.

Jure Ferlan