Odsevi Tavčarjevega leta

Bojda bo prav v tem odgovor, zakaj so njegova dela tako vabljivo berljiva, melodična, brez odvečnih besed. Takšne estetike lepega bi si ob robu slovenskega kulturnega praznika obilneje želeli tudi v novodobnih delih. 

Nesmrtnosti njegovih del pridodajmo, da je ideje za svoje zgodbe često nabiral »pod visoko glavo starega Blegoša«, v njemu večno ljubi Poljanski dolini, kjer se je vsako pomlad »cvetje obešalo po drevju in po sivih skalinah. Cvetje je poganjalo tudi v srcih človeških, ki so prerojena z vsako pomladjo.« Kot je bilo tisto prezgodaj umrle Tavčarjeve mladostne družice, lepe Povlkove Nežke iz Poljan, ki ni navdihnila zgolj Holekove Nežike, pač pa tudi Meto iz Cvetja. Ali kot sam pravi: »Moja duša je v pogorju, Meta zame ni umrla! Pred mano živi še vedno v podobi mladosti in devištva.« Tu, v domačem pogorju, je njegova duša vedno našla pomiritve, domača zemlja mu je bila »edina neskaljena prijateljica; ki ti vedno kaže en in isti obraz in zvesta ti ostane, če jo še tolikokrat zatajiš! Iz njene tratine sili nova moč v onemogle ude … Ko si oglodan do kosti, ko te povsod preganjajo, kakor bi se bile gobe zapasle po tvojem telesu, te sprejme domača zemlja z istim obrazom, kot te je sprejela nekdaj, ko so te v zibel polagali.«

Čeprav politično ne prav jasnoviden, pogosto pijan bučnih aplavzov in v poljanski trmi često nevajen priznati zmoto, je do zadnjega ohranil čut za narodov blagor in čut za pravo stvar. Zaprisežen liberalni zatiralec duševne inkvizicije je še mlad strastno vzel v bran strica duhovnika: »Jaz sem prijatelj svobode, ali to ni v principu svobode, pasti na privatno osebo ter jih izsesati kot vampir čast i dobro ime. Jaz sem prijatelj omike, ali to je kanibalistična surovost, nasprotnikovo osebnost zadušiti v blatu privatnega obrekovanja.« Hudo bolan v letu pred smrtjo pa je prijatelju Župančiču na zadnjem obisku na Visokem v slutnji lastne minljivosti polagal na srce izčiščeno srčiko duhovne dote: »No in naposled smo se poslovili. Slogo, slogo nam je priporočal, in medsebojno strpljivost …« A še tedaj jasnih misli in razločevanj je o utopiji prejšnjega stoletja v istem letu 1920 preroško zapisal: »Dokažite nam, da je komunizem mogoč, dokažite nam s svitlim mečem prepričevalnih argumentov, pa vam bomo vsi sledili. Revolver in pest pa nista taka argumenta.«

Morda je prav njegova trmasta zvestoba svoji lastni vesti in načelom razlog, da je moral ostati prav brez vseh potomcev. Le kakšna bi bila Slovenija, če bi jo v svoji izjemni sposobnosti voditi družbene tokove sooblikoval še desetletje ali dve?

Pa naj nam ob zaključku njemu posvečenega leta Tavčar skozi gornje svoje in še mnoge druge utrinke spregovori sam: »Veš, Poljanec, veš, Slovenec, svoj dolg?«

Elizabeta Rakovec