Ohranjanje novejše kulturne dediščine

Donatorja sta bila Markova sestra Jana, leto pozneje poročena Zapreval, in njen bodoči mož Matej Demšar. Reliefno profilirane table za vgradnjo v nosilni okvir vrat sta naročila pri znanem umetniku Petru Jovanoviču iz Dolenje Žetine. Portal z vhodnimi vrati je seveda sestavni del arhitekture bivalnega objekta, ki po znamenitih treh načelih rimskega stavbenika Vitruvija mora zadostiti uporabnosti, trdnosti in lepoti. Šinkarjeva vrata so po nekaj desetletjih služenja odpovedala pokorščino, zamenjava je bila neizogibna in s tem se je pojavila težava, kaj napraviti z odličnim rezbarskim delom Petra Jovanoviča. Poročno darilo, ki je hkrati umetniško delo, se pač ne zavrže. Po spletu nekih slučajnosti se je vseh šest od časa in večkratnega pleskanja utrujenih reliefov vrnilo v Dolenjo Žetino na restavriranje in poskus prezentacije na nov način. Prizori na tablah domiselno prikazujejo podeželska opravila v letnih časih nekdaj – in tako si po vrsti sledijo: sejalec, kosec, grabljica, za njo žanjica in furman, ki pridelano odpelje, nazadnje pa je upodobljen mlatič s cepom, ki bi ga danes znal le malokdo vihteti. Prva in največja težava pri restavriranju je bilo odstranjevanje v mikropore hrastovega lesa zažrtega premaza temnega sadolina. Pod to pred leti masovno uporabljano lazuro smo našli še ostanke prvotnega lakiranja, kar je povzročalo na površini reliefov umazane lise in packe. Šele po tretmaju z močnimi topili in dolgotrajnem mehanskem odstranjevanju smo lahko videz površine poenotili z raztopino salmijaka. Po nevtralizaciji agresivnih snovi smo table zaščitili z redkim akrilom in mešanico antičnih olj in voskov. Svojevrsten izziv, kaj storiti z okvirji, smo rešili arhaično: da so bila to prvotno vendarle vrata, smo pokazali z uporabo zelene češke zemlje in bolusno rdeče barve, torej v gotsko-baročni maniri profane arhitekture na Škofjeloško-Cerkljanskem pred stoletji. »Zlati« rob takšne utemeljitve nima, namenjen je bolj temu, da pritegne gledalčevo pozornost. Za namen optimalne postavitve in prezentacije na galerijski način smo izdelali tračni nosilec v obliki šestih povezanih slikarskih stojal, da lahko restavrirane pomensko zaporedne prizore na reliefih postavimo na steno v eni vrsti.

Še beseda o avtorju. Peter Jovanovič je ena najvidnejših in najbolj znanih osebnosti slovenske naive, ki je svoj razcvet doživela v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Ustvarjalcev v tej umetniški zvrsti je bilo v naših krajih več, pa je včasih kdo vprašal, kako to, da drugi za razliko od Petra niso tako cenjeni. Odgovor je preprost: Jovanoviča je vedno odlikovala eleganca linij, ki daje vsem njegovim delom in še predvsem risbi, presežno subtilnost in neko posebno mehkobo, za katero bi lahko rekli, da je odsev iz globin poljanske duše, ki včasih na zunaj deluje nekoliko trdo in robustno. Nekaj takega se odraža tudi v melodiji poljanskega govora ... recimo. Zato je bilo in je delo tega umetnika preprostemu človeku vedno blizu, pa tudi stroka mu priznava talent, ki izdelek napravi umetnino. Zdi se, da smo z restavriranjem namen dosegli in nekdanja Šinkarjeva vrata čaka nova, še uglednejša prihodnost.

Jože Tavčar