Osvobojen spominov in upanja: Maku Sajku v slovo

Zadnjič sva se srečala sredi decembra. Takrat je že obležal, v pravi bolniški postelji, in ne več v naslonjaču pred televizijskim ekranom, kjer je po navadi preživel večino časa: enkrat s časopisom, drugič z daljincem v roki. Ob postelji na okenski polici je stala diploma Štigličeve nagrade za življenjsko delo. Spomnil sem se, kako ganjen je bil ob njeni podelitvi. In kot sem to pozneje dojel, vzrok tej ganjenosti ni bila sama nagrada. Najbolj se ga je dotaknilo to, da so se ga spomnili in so se mu poklonili prav njegovi kolegi režiserji. Kadar smo se pogovarjali o njegovih filmih, nagrad ni izpostavljal, čeprav jih je bilo veliko. Pa ne da bi nanje pozabil. Zakaj/kdaj začne človek tako razmišljati? Ali je posredi življenjska modrost, ki jo nekaterim prinesejo leta, ali življenjska drža, pri kateri so v lastnem sistemu vrednot na pravo mesto umeščena tudi zunanja priznanja? Pri Maku bi lahko bilo oboje: on je bil hkrati Modrec in Človek. Ko sem mu zaradi njegovega bogatega življenja predlagal, naj svoja zanimiva doživetja tudi zapiše, ga ta pobuda ni ganila – ni maral izpostavljati sebe kot glavnega igralca; zadoščalo mu je, da je lahko kakšen dogodek ob primerni priložnosti povedal kot zanimivo anekdoto.

Maka sem osebno spoznal relativno pozno in o njegovem bivanju v Žabji vasi zagotovo veliko več vedo njegovi sovaščani. Velikokrat sem sicer hodil mimo hiše na obrežju Sore, ne da bi vedel, kdo v njej prebiva, a sem si jo zapomnil po lupini čolna/jadrnice, ki je stala pred njo. Šele nekaj let pozneje sem izvedel za interese in darove človeka, ki je tam živel. Očitno nisem bil edini, ki o njem in njegovih filmih nisem vedel dosti, saj je, kot sem pozneje ugotovil, v pogovoru z nekim novinarjem sam Mako pred leti povedal, da bi bil vesel, če bi o njegovih filmih več vedeli tudi njegovi sokrajani. To vrzel je sicer odpravila njegova soseda Bernarda, sledili pa so ji tudi drugi, ki so ga po prejetju Badjurove nagrade leta 2009 in pozneje večkrat predstavili na lokalnih kulturnih dogodkih in v lokalnih časopisih. Ko sem ga prvič osebno obiskal, da bi mu predstavil idejo o okroglih mizah, katerih podlaga naj bi bili nekateri njegovi vizionarski filmi, je bil zelo vesel. Biti vključen v aktualno dogajanje se mu je zdelo dovolj privlačno, da je privolil. Potem sva se nekajkrat usklajevala glede vsebin, ki bi jih lahko uporabili, ter skupaj snovala celotni okvir dogodkov. Nazadnje je kot udeleženec okroglih miz tudi sam prispeval zanimive pripombe ali spomine. Ni naključje, da sem ob teh srečanjih in njegovi gostoljubnosti kar kmalu borovničke vzljubil tudi sam. Stik sva ohranila tudi pozneje in še naprej sem ga občasno obiskoval. Hvaležen je bil za najmanjšo pozornost. Živel je skromno, vendar odprte glave in širokega srca. Ko sva se v klepetu dotaknila drugih ljudi, je o njih vedno govoril lepo, pa naj je beseda tekla o njegovih otrocih, patronažni sestri ali negovalki. Tudi ko je omenjal ljudi, zaradi katerih je njegovo življenje krenilo po težji poti, je vselej poiskal vzroke, zaradi katerih so bili primorani ravnati tako, kot so. Nikogar ni obsojal in nikoli se ni pritoževal, čeprav mu je bilo, kot sem drugje izvedel, včasih res težko. Verjetno bi bil še bolj vesel, če bi se tudi jaz oglasil večkrat, ampak četudi je bil razmak med obiskoma daljši, nikoli ni bilo čutiti niti trohice očitka.

Dragi Mako, kot pravi pesnik, razdelili smo kot tatovi / množico dnevov in noči, ki bi jih lahko doživel tudi ti. In vendar, dokler ne bomo sami osvobojeni spominov in upanja, boš še naprej živel v nas. Spominjali se bomo tvoje blagosti, topline in sočutja. In tvoje umetniške stvaritve bodo ohranile vpliv do tedaj, dokler bo v ljudeh še mehko, toplo srce, kot je bilo tvoje. Hvala za zgled in hvala, da si me imel za prijatelja.

* J. L. Borges: Remordimiento por cualquier muerte (Fervor de Buenos Aires)

Goran Šušnjar