Otroci in gibanje

Na žalost sodoben način življenja spodbuja telesno nedejavnost, kar opazimo tudi pri otrocih. V zadnjem triletju osnovne šole jim sedaj pripadata le še dve šolski uri športa na teden! Po priporočilih naj bi bili otroci in mladostniki v osnovni in srednji šoli (starost od 5 do 18 let) vsak dan vsaj 60 minut srednje do visoko intenzivno telesno dejavni. To pomeni, da se ob dejavnosti vsaj nekoliko zadihajo, prepotijo … Ali naši otroci to v povprečju dosegajo?
Na lokalni ravni smo se v Poljanski dolini povezali Ambulanta Polhek, učitelji zdravstvene športne vzgoje skupaj z ravnatelji vseh treh šol in kineziologinja Zavoda Fitlab v Žireh, podporo pa smo našli tudi pri županih obeh občin. Občina Gorenja vas - Poljane je prisluhnila našim predlogom, tako da smo medse povabili novo kineziologinjo, ki je letos spomladi začela svoje delo tudi na OŠ Ivana Tavčarja Gorenja vas in OŠ Poljane.

Pogled pediatrinje
Pri delu v pediatrični ambulanti s kolegi pediatri opažamo očitno naraščanje deleža predebelih otrok in pojavnosti težav z gibali ter okornostjo. Vse več je otrok, ki so zelo malo fizično aktivni, veliko (preveč) prostega časa pa namenijo različnim ekranom. Ob povišani telesni teži, bolečinah v hrbtu, kolenih, petah … otroci težje prenašajo napore. Pogosto pa niti ni treba, da imajo katero od naštetih težav, temveč se večjemu naporu izogibajo že zgolj zaradi z njim povezanih slabih občutkov.
Ob sistematskih pregledih šolarjev smo pediatri, ki pregledujemo šolske otroke, pozorni tudi na določena odstopanja pri gibanju, drži, stanju hrbtenice, na morebitne asimetrije in okornost pri gibanju. Te težave otrok večinoma ne motijo, kot odrasli pa imajo lahko zaradi njih resne težave z gibali. Prej se pojavljajo tudi obrabe sklepov, kronične bolečine v hrbtenici in udih.
Za otroke tako ni pomembno le, da se zadosti gibajo, temveč tudi, da se postopno in redno učijo novih oblik gibanja ter pravilne izvedbe določenih vaj, s katerimi odpravljajo določene primanjkljaje.

Pogled učiteljev športa
Pri svojem delu opažamo, da so učenci v večini motivirani za delo pri športu. Veselijo se, ko je na urniku šport, in radi obiskujejo športne interesne dejavnosti, saj je delo drugačno kot v učilnici, ko morajo sedeti za mizo. Pri športu se lahko gibajo po prostoru, se igrajo razne športne igre, skačejo, tečejo; ob tem občutijo sprostitev od drugih šolskih obveznosti. Nekateri med njimi, ki imajo z gibanjem težave ali slabe izkušnje – padci, premalo gibalnih izkušenj v otroštvu, strah, čezmerno telesno težo, slabo koordinacijo, slabo držo in premalo mišičnega tonusa, preveč sedenja pred televizijskimi sprejemniki in drugimi novodobnimi tehnološkimi napravami – pa hitreje obupajo ob naporu, nimajo motivacije in želje ukvarjati se s športom.
Ravno zato so za učence, ki zaradi raznih težav pri gibanju potrebujejo bolj specifično obravnavo, organizirane dodatne ure športa, kjer se jim lahko bolj posvetimo in z njimi delamo vaje, ki jim pomagajo pri odpravljanju njihovih težav. S pestro izbiro dejavnosti in izvajanjem nalog skozi igro poskušamo učence pri urah zdravstvene športne vzgoje navdušiti za gibanje. Pri tem nam je v veliko pomoč kineziologinja, predvsem s specifičnimi vajami za izboljšanje telesne drže in mi šičnega tonusa, saj ima na tem področju več izkušenj kot učitelji športa. Menimo, da je šport in s tem gibanje ključni element v življenju učencev, saj prispeva k njihovemu telesnemu, duševnemu in socialnemu razvoju.

Pogled kineziologinj
Sodelovanje učiteljev športa in kineziologov na urah zdravstvene športne vzgoje prinaša dodano vrednost na več področjih. Vsak od nas prispeva svoj spekter znanj, ki se odlično dopolnjujejo – učitelj pedagoška znanja ter vadbo in športne vsebine, primerne določeni starostni stopnji, kineziolog pa znanja s področja korekcijske vadbe in razvoja gibalnih sposobnosti. Z dvema osebama na uri je tudi mnogo lažje narediti diferenciacijo med učenci ter se posvetiti tudi tistim, ki potrebujejo kakšno prilagoditev. V ospredje tako pridejo tudi učenci s težavami v gibalnem razvoju ali otroci z vedenjskimi težavami, ki potrebujejo več pozornosti in usmeritve. Nekateri potrebujejo samo malo več spodbude in motivacije, da bi jim šport predstavljal veselje, ne prisile.
Z dodatno uro zdravstvene športne vzgoje na teden otrokom ponujamo možnost za njihovim sposobnostim prilagojeno in ustrezno usmerjeno vadbo. Ta ura pa je obenem tudi spodbuda, da otroci v prostem času povečajo obseg telesne dejavnosti. Z razvojem telesne zmogljivosti in širjenjem športnih znanj se lahko namreč lažje in z več užitka priključujejo različnim športnim aktivnostim in se dobro, enakovredno počutijo v družbi vrstnikov.

Ida Rus Dolinar, pediatrinja
Vesna Šinkovec Rihtaršič, Jolanda Mur in Tomaž Naglič, učitelji športa
Barbara Klinec in Nina Istenič, kineziologinji

I. R. D., V. Š. R., J. M., T. N., B. K. in N. I.