Otrok mora v šolo priti vzgojen

20.4.2023

Ravnatelj Osnovne šole Ivana Tavčarja Gorenja vas Izidor Selak se bo konec aprila upokojil. Z gorenjevaško šolo je povezan od prvega razreda dalje, saj se je v šolo kot trener košarke vračal tudi kot srednješolec in študent, po diplomi pa se je tam zaposlil kot učitelj športa. Zadnjih štirinajst let je opravljal funkcijo ravnatelja.

Z gorenjevaško šolo ste povezani praktično vse svoje šolsko in delovno življenje. V vseh teh letih se vam je gotovo močno usedla v srce. Kaj je tisto, kar boste po upokojitvi najbolj pogrešali?
Pogrešal bom vsakodnevni stik z zaposlenimi in otroki – tega sem bila navajen štirideset let in verjetno bo nekaj manjkalo, čeravno se veselim novega obdobja.

Kako se spominjate svojega prvega srečanja s šolo v Gorenji vasi?
Prvih šest razredov sem obiskoval v sedanji Hiši generacij in tudi v prostorih nad takratno kmetijsko zadrugo, leta 1971 pa sem kot sedmošolec začel obiskovati novo šolsko stavbo, ki jo uradno zapuščam po 52 letih. Prvih šest razredov sem šolo obiskoval v popoldanskem času – zaradi velike prostorske stiske smo imeli namreč učenci, ki smo stanovali blizu šole, pouk popoldne, vozači pa dopoldne. Spominjam se, da se mi je najbolj neugoden dan za šolo zdel sreda – imeli smo že televizijo in takrat so ob sredah prenašali tekme Lige prvakov in mi ni nikoli uspelo pregovoriti učitelja, da bi lahko prej odšel domov, da bi v živo spremljal tekmo moje »ljubezni« Crvene zvezde. Takrat so bile namreč te tekme nekaj posebnega, saj niso prenašali veliko športnih dogodkov. 

Kakšni pa so vaši spomini na novo šolsko stavbo, ki ste jo začeli obiskovati v sedmem razredu?
Predvsem mi je ostalo v spominu odprtje šole, ker sem bil kot eden od treh dečkov član številnega šolskega zbora, ki je nastopil od odprtju pod vodstvom zdaj že pokojnega dirigenta Ivana Milanesa. Zame kot navdušenega športnika je bila seveda najpomembnejša nova telovadnica, v kateri smo lahko začeli igrati košarkarske tekme.

Kakšen je bil utrip življenja v šoli nekoč, ko ste jo sami obiskovali kot učenec, in zdaj?
Z razvojem družbe se je to spreminjalo. Sam menim, da sem imel čudovito mladost, prosti čas sem s starejšima bratoma preživljal ob igranju nogometa na bližnjih travnikih. Ne morem reči, da nam je kaj manjkalo, kljub temu pa nam ni bilo postlano z rožicami, zato smo se naučili prenašati poraze in udarce, takšne ali drugačne. Po padcih smo se znali pobrati, kar je bilo pomembno za nadaljnje življenje. Danes je učencem zagotovo težje, že zaradi sodobne tehnologije. Sploh po obdobju korone učenci veliko časa preživljajo s telefoni v rokah in pred računalniki. Obdobje korone je bilo težko tudi za vodstvo in učitelje, a smo imeli to prednost, da smo bili tehnološko zelo dobro opremljeni. To sem si zastavil za prednostno nalogo ob nastopu funkcije ravnatelja – leta 2010 ni bilo samoumevno, da bi učitelji imeli svoje prenosne računalnike. Šolanje na daljavo nas tako na tem področju ni ravno presenetilo, je pa pustilo posledice pri učencih. Sploh v zadnjem letu opažamo veliko spletnega nasilja. Te nevarnosti se vsi premalo zavedamo. Sam sem glede tega zelo pesimističen, zato bo skrb staršev morala biti večja. Otrok mora v šolo priti vzgojen. 

V šolo v Gorenji vasi ste se vračali tudi kot dijak in študent, saj ste trenirali tedanje košarkarske ekipe, dokončno pa ste se na šolo vrnili najprej kot športni pedagog. Kako bi primerjali generacije otrok, ko ste vi začenjali kot učitelj, in danes?
Lahko primerjam ravno na področju športa. Predvsem je razlika, da so imeli včasih učenci zelo radi ure športa; je pa res, da sem v vsem 14-letnem obdobju, kar sem bil zaposlen kot športni pedagog, tudi sam z učenci aktivno delal, kar danes počnejo le še redki. Sedanje generacije so se pretirano zasedele, kar je spet posledica sodobne tehnologije. 

Leta 2009 so vas imenovali za ravnatelja in to funkcijo ste opravljali vse do letos. Kot opozarjajo vaši kolegi, ravnateljevanje postaja vse zahtevnejše v smislu poznavanja številnih predpisov, zakonov, pravilnikov, navodil, ki urejajo šolsko delo. Ob tem sploh ostane še kaj časa tudi za pedagoško vodenje? 
Osebno priznam, da premalo. Je pa tudi od posameznega ravnatelja odvisno, koliko vlaga v to področje, ki je temeljno. Tega sem se vedno zavedal, zato sem bil vedno veliko med otroki in spremljal dogajanje v šoli. Vedno sem skrbel tudi za strokovno rast in izobraževanje učiteljev, želim pa si, da bi bilo tega še več.

Poudarjate zaupanje v stroko – imate občutek, da pri starših tega zaupanja ni več?
Mislim, da je ta trikotnik učenci – učitelji – starši pri nas zelo dobro deloval, in se za to staršem tudi zahvaljujem. Vedno pa so tudi izjeme, po navadi je to manjši odstotek staršev, ki vedo več o vzgoji in izobraževanju kot na tem področju izobraženi ljudje. Moja vrata so bili vedno odprta, in to dobesedno, zato sta me najbolj zmotili dve anonimni prijavi glede dela učiteljev, ki sta se potem obe izkazali za neutemeljeni. Čeprav vedno pravim, da je treba težave najprej reševati z učiteljem, nato razrednikom in svetovalno službo, šele na koncu je ravnatelj. Imeli smo tri, štiri primere, ko ni šlo tako, in že v srednji šoli se je izkazalo, da smo imeli prav, saj je tak otrok že prvo šolsko leto končal na cesti.

Kot pravite, morata delovanje šole in njen razvoj slediti potrebam časa, se odzivati na spremembe … Na kakšen način ste to uveljavljali na vaši šoli? 
Seveda z uvajanjem sodobne tehnologije, kot sem že prej omenil, in z dobrimi, lahko bi rekel celo odličnimi medsebojnimi odnosi. Mislim, da nam je to kar uspelo; najbolj sem zadovoljen, da sem ohranil dobre odnose in sodelovanje med zaposlenimi, kar sem »podedoval« od nekdanjega ravnatelja. Učitelji se zavedajo, da smo v šoli zaradi otrok in da jim je treba predajati vso energijo in znanje.

Kakšne načrte imate za življenjsko obdobje, ki je pred vami?
Tako kot doslej se bom še naprej posvečal športu, le da bo za to zdaj še več časa in priložnosti. Ob lepem vremenu mi ne bo treba več biti v pisarni; ali bom sedel na kolo, plaval ali uganjal »športni turizem«, kar pomeni, da se udeležim kakšne večje športne prireditve in obenem spoznavam nove kraje. Ob tej priložnosti bi se zahvalil vsem zaposlenim, saj smo skupaj ogromno dosegli ne samo na vzgojno-izobraževalnem področju, ampak tudi v sami šolski stavbi, saj je bila notranjost leta 2010 skoraj v celoti prenovljena, kar je zasluga kolektiva.

Mateja Rant