Pečati so (bili) nepogrešljivi

Prevod napisa iz latinščine se glasi: znamenje župnije Stara Oselica. Kako se je pečatnik znašel v tratarskem župnišču, je uganka, najbrž ga je med svojimi predmeti prinesel tja nekdanji župnik Janez Ferdin, ki je na Trato prišel iz Oselice. Pečatnik so na podstrešju našli poljanski skavti in ga spravili na varno. Na medeninastem pečatnem polju, obkroženem z navedenim latinskim napisom, je vgravirana podoba človeka, ki krili z rokami na vzpenjajočem se konju, ki se plaši pred žarki z neba. Človek je na tem, da pade s konja. Gre za shematizirano upodobitev prizora spreobrnenja svetega Pavla, ki mu je posvečena cerkev v Stari Oselici. God spreobrnitve apostola Pavla se praznuje 25. januarja in ga v Oselici vsako leto tudi obeležijo s praznovanjem. Takšne pečatnike, kot je oseliški, so uporabljali v prvi polovici in sredini 19. stoletja. Z njimi so vtiskali pečate v predpisani rdeči pečatni vosek. Pečati so bili pomemben element potrjevanja verodostojnosti listin tako v državnih kot cerkvenih uradih. Tudi župnijski urad Stara Oselica pri tem ni bil izjema. Z njimi so zapečatili pisma, kar je zagotavljalo zaprtost pisma in varovanje njegove vsebine pri prenosu do naslovnika. Preciznost in kakovost izdelave pečatnika pričata o visoki pisarniški kulturi v stari Avstriji. Glede na njegovo starost je možno, da ga je uporabljal tudi znameniti zdravilec, imenovan tudi čudodelnik s Primskovega, Jurij Humar, ki je bil župni upravitelj v Stari Oselici med letoma 1858 in 1862. S proučevanjem pečatov se ukvarja posebna zgodovinska veda, imenovana sfragistika, ki izhaja iz grške besede sphragis (pečat). Prvi znani pečati so se pojavili na območju Mezopotamije okrog 3500 pr. Kr. in so se v različnih oblikah pojavljali vse do danes.

Jure Ferlan