Poklon spominu na pisatelja

»Ponosni smo, da se je v skromnih razmerah rodila osebnost, ki v svojih delih novim generacijam odstira preteklost, da bi bolje razumeli sedanjost in se pravilno odločali v prihodnosti,« je na slovesnosti ob postavitvi spominske plošče poudaril Anton Bogataj, sopobudnik postavitve spominske plošče. Kot je poudaril, je Vladimir Kavčič, čeprav je bil velik svetovljan, vse življenje ostal povezan z domačim krajem, kjer ga je pritegnila prelepa okolica s pogledom na poljanske hribe. In prav v tem pogledu, je prepričan tudi župan Milan Čadež, je našel navdih za ustvarjanje. Pisatelju so pred desetletjem posthumno podelili tudi naziv častnega občana.

Kot je ob tem še poudaril župan, se namreč v občini trudijo, da kultura v njihovih krajih, še posebno pa tisti, ki ustvarjajo na področju kulture, ostanejo v njihovih srcih in glavah. Prepričan je, da je zapisana beseda zlasti pomembna, saj se tako prenese tudi rodovom, ki prihajajo za nami. Slavnostni govornik, publicist Miha Naglič, pa je z zbranimi delil osebne vtise ob branju Kavčičevih del in spomine na srečanja s pisateljem. Poudaril je, da je pisatelja cenil ne samo zaradi njegovih del, ampak tudi značajskih lastnosti. »Bil je socialno čuteč človek s posluhom za usode malih ljudi, še posebno v težkih vojnih razmerah.« Spomnil je, da v bibliografiji Vladimirja Kavčiča najdemo dvajset romanov, dve zbirki novel, štiri knjige za mladino, dve drami in dokumentarno knjigo, skupaj 29 knjižnih naslovov. Za svoja dela, je spomnil Naglič, je prejel številne nagrade. »Že leta 1976 je bil predlagan za nagrado Prešernovega sklada za roman Zapisnik, a jo je politika zaradi sporne tematike preklicala. Dve leti kasneje je nagrado Prešernovega sklada prejel za roman Pustota.« Leta 1977 je prejel tudi Prešernovo nagrado gorenjskih občin, dvakrat je prejel Kajuhovo nagrado in leta 2006 Župančičevo nagrado. Za življenjsko delo in bogat ustvarjalni opus je leta 2014 prejel še veliko Prešernovo nagrado. Miha Naglič je prepričan, da bomo spomin na pisatelja tudi v prihodnje najbolj častili tako, da prebiramo njegova dela.

Naglič je še spomnil, da je bil Vladimir Kavčič po izobrazbi pravnik in je ob pisateljevanju opravljal številne zahtevne službe in politične funkcije. Zato ga je v enem od njunih pogovorov vprašal, kdaj najde čas za pisanje. »Njegov odgovor je bil: 'Nulla dies sine linea' oziroma v prevodu: 'Noben dan brez vrstice'.« To, da je vsak dan po službi še pisal, je potrdila tudi njegova žena Barbara Brecelj in dodala: »Pa ne samo podnevi, pisal je tudi ponoči.«

Mateja Rant