Polanci za krajši čas – Jože Bohinc

Po krajših obdobjih dela v Šmartnem pri Slovenj Gradcu, Veliki Mislinji, Smledniku in triletnem poučevanju v Preddvoru je bil mladi učitelj premeščen v Poljansko dolino. Ker mu za štiričlansko družino ni takoj uspelo dobiti ustreznega stanovanja, je delo nastopil šele na začetku novembra. V nižji gimnaziji je poučeval slovenski in srbohrvaški jezik, njegova žena Fanika pa je bila učiteljica v osnovni šoli. V tistem času so se učitelji ob svojem strokovnem delu morali vključevati tudi v delo družbeno-političnih ter kulturno-prosvetnih organizacij. Takratni ravnatelj šole Srečko Gostinčar je mladega učitelja usmeril k sodelovanju s poljanskim kulturnim društvom ter k vzpostavitvi ljudske univerze (izvajanju izobraževalnih tečajev za lokalno prebivalstvo). O sodelovanju s kulturnim društvom v prvih dveh letih bivanja v Poljanah ni zanesljivih informacij. Gotovo pa je, da je Jože Bohinc s šolskimi otroki večkrat pripravil uprizoritve otroških dramskih iger. Septembra 1952 je bil ravnatelj Gostinčar premeščen, njegovo vlogo je prevzel učitelj Bohinc. Ravnateljsko delo je opravljal le tri tedne, saj je bil vpoklican na služenje vojaškega roka v šolo rezervnih oficirjev v Požarevac v Srbiji. Njegove zadolžitve je takrat prevzel sodelavec Pavle Krasnik in s tem precej razširil obseg svojega delovanja (o tem več drugič). Ko se je Jože Bohinc vrnil v Poljane, je šola že imela novega ravnatelja Gabrijela Žemljo. Tako se je učitelj Bohinc vrnil k svojemu učiteljskemu delu in delu z otroško dramsko skupino (Juša Berce hrani fotografijo učitelja Bohinca s skupino otroških igralcev). Hkrati se je Jože Bohinc aktivno vključil v delo poljanskega kulturnega društva in iz dokumenta iz leta 1954 je razvidno, da je prevzel tudi vodenje društva.

Takrat je v društvu delovala le dramska sekcija. Vanjo je bilo vključenih 15 prizadevnih članov, ki so v društvu uprizorili sedem dramskih in eno lutkovno predstavo. Še bolj je društvo bilo aktivno v letu 1955. Iz arhivske dokumentacije in poročila predsednika društva je razvidno, da so v tistem letu uprizorili Cvetje v jeseni (enkrat doma, po enkrat v Škofji Loki in Sovodnju), Sneguljčico (štirikrat doma), Vozla (dvakrat doma, enkrat v Sovodnju), Mogočni prstan (trikrat doma), Rokovnjače (dvakrat doma, po enkrat v Selcih in Sovodnju). V nekem pogovoru je naša pokojna igralka Anica Berčič povedala, da jo je prav učitelj Bohinc s povabilom za sodelovanje pri Sneguljčici pritegnil v svet ljubiteljskega gledališča, ki mu je ostala zvesta še v poznih letih. O gostovanjih z Rokovnjači v Selcih in Sovodnju je sam predsednik navdahnjeno pisal v Glasu Gorenjske v članku Vtisi in doživetja – Z igralsko skupino po Poljanski in Selški dolini.

Jože Bohinc je bil aktiven v društvu in šoli do jeseni leta 1956, ko je premeščen na nižjo gimnazijo na Bledu, žena pa v šolo na Bohinjski Beli. Delovanje na kulturnem področju je nadaljeval tudi v novem okolju. Aktivno se je vključil tudi v Zvezo kulturnih organizacij v Radovljici in bil njen dolgoletni predsednik. Deloval je tudi kot nepoklicni poslanec v prosvetno-kulturnem zboru republiške skupščine. Ves čas si je prizadeval za ohranitev amaterske, ljubiteljske kulturne dejavnosti, ki naj »usposobi ljudi za sprejemanje kvalitetnih kulturnih dobrin, ki jih nudijo poklicne kulturne ustanove«.

Svoje izkušnje s kulturnim delom v Poljanski dolini je opisal leta 1957 v prispevku v Glasu Gorenjske, ko je komentiral vzroke za nedejavnost tamkajšnjih kulturnih društev: »V zadnjem času smo v Glasu Gorenjske brali sestavek o kulturnoprosvetni dejavnosti gorenjevaške občine z naslovom "Osebna nasprotja duše kulturno dejavnost" (18. okt. 1957). Prav zanimive so piščeve ugotovitve, posebej pa dejstvo, da se zlasti v Poljanah kulturnoprosvetno delo društva ne more povzpeti na nekdanjo raven prav zaradi osebnih nasprotij, ki razkrajajo vsako dobro namero in pobudo posameznikov. To dejstvo je tamkaj že precej stara stvar in se vleče že skozi vsa leta. … Pogosto se nahajajo v vodstvih društev ljudje, ki smatrajo, da so edino oni poklicani voditi in usmerjati kulturo in prosveto v kraju, pa sami nimajo niti pogojev niti resnične vneme za to. Smatrajo pač, da ravno o vsem morajo odločati, in čutijo, da jih že od nekdaj veže dolžnost do tega dela, ker so z društvi na ta ali oni način povezani: gospodarji inventarja, upravniki prosvetnih domov in podobno. Z resničnim kulturnoprosvetnim delom pa jih ne druži tista notranja vez in potreba, prav tako jim manjka veselja in sposobnosti.« 

V poznejših letih se je Jože Bohinc s simpatijo spominjal let, ki jih je preživel v Poljanah. O njih je tudi zapisal nekaj vrstic v knjigi Utihnil je mlin, ki je bila objavljena leta 2021 in predstavlja njegovo osebno doživljanje časa, v katerem je živel. Poleg udejstvovanja na prosvetnem in kulturnem področju se je v drugem delu kariere vključil tudi v politiko: najprej z delom v sindikatih, sledil je en mandat v vlogi občinskega sekretarja ZK v Radovljici, deset let pa je bil predstojnik Medobčinskega študijskega središča politične šole CK ZKS v Kranju. Upokojil se je leta 1988 in od takrat je aktivno sodeloval pri Zvezi borcev NOB in njenih naslednicah. Umrl je avgusta letos, v 95. letu življenja.

Goran Šušnjar