Polanci za krajši čas – Pavel Krasnik

Pavel Krasnik je bil rojen leta 1925 v Ljubljani, kjer je končal štiri razrede osnovne šole in štiri razrede meščanske šole z maturo. Po demobilizaciji iz Jugoslovanske armade je leta 1946 obiskoval pedagoški tečaj v Slovenskih Konjicah. Isto leto je začel poučevati v Gančanih. Po treh mesecih je bil premeščen v Mačkovce, kmalu pa je nadaljeval delo v Mozirju. Zadnja postaja pred prihodom v Poljansko dolino je bilo delovno mesto na CK LMS (Centralni komite Ljudske mladine Slovenije) v Ljubljani, kjer je deloval tri leta. V tem času je diplomiral na učiteljišču in začel študij na Višji pedagoški šoli.

Ob prihodu v Poljane ga je takratni ravnatelj šole Srečko Gostinčar usmeril k sodelovanju z lokalnim odborom Komunistične partije Slovenije. Na sestankih šolskega odbora so že konec tistega leta obravnavali napoved volitev v občinske ljudske odbore (ObLO), ki naj bi potekale v letu 1952. Pavel Krasnik se je aktivno vključil v dogajanje okrog volitev in se pojavil na volilni listi za člana v ObLO Poljane. V času splošne nacionalizacije gozdov, zemljišč in drugega premoženja je Krasnik na enem izmed zborov volivcev predlagal razlastitev Prosvetnega doma, ki ga je pred vojno pod streho postavila poljanska župnijska skupnost s finančnimi prispevki in prostovoljnim delom župljanov na cerkvenem zemljišču. Ta pobuda je razdelila Poljance: aktivisti OF so predlog podprli, župljani pa so močno nasprotovali, saj je stavba Prosvetnega doma služila kot nadomestek delno porušeni in neuporabni poljanski cerkvi.

Ko je bil septembra 1952 naslednik ravnatelja Gostinčarja učitelj Bohinc vpoklican na služenje vojaškega roka, je Bohinčeve ravnateljske in druge zadolžitve (sodelovanje učiteljskega zbora z domačim kulturno-umetniškim društvom) takrat prevzel sodelavec Pavel Krasnik. Dejansko so bile potrebe po prostoru KUD-a in drugih družbenopolitičnih organizacij v kraju uporabljene kot glavni argument za razlastitev Prosvetnega doma. Ker arhivskega gradiva o vsebini občnega zbora KUD-a dr. Ivan Tavčar v decembru 1952 ni, ni prav jasno, v kakšni formalni vlogi je tam nastopil Pavel Krasnik, vendar pa je že čez tri mesece zagotovo podpisal dopis na Okrajni ljudski odbor v Kranju kot predsednik KUD-a. Pavel Krasnik je tako v zgodovini društva zapisan kot tretji oz. drugi predsednik društva: obstaja namreč dilema, ali je bil drugi predsednik res Franc Mrak, kot ga na tej funkciji omenja novinar Gorenjskega glasa kot člana organizacijskega odbora za proslavo stote obletnice Tavčarjevega rojstva. Drugih dokumentov o Francu Mraku z izjemo te omembe v časopisu nismo zasledili. Ne nazadnje bi lahko šlo celo za novinarjevo napako. Za razliko od svojega predhodnika Bohinca, Krasnik ni bil aktivno udeležen pri oblikovanju konkretne vsebine dela KUD-a. Iz tistega časa nasploh ni nobenih podatkov o pomembnejšem kulturno-prosvetnem dogajanju, Krasnik pa je bil očitno uspešen kot družbenopolitični delavec. Ob združitvi nižjih gimnazij na Trati (Gorenja vas) in v Poljanah ter oblikovanju osemletke v Gorenji vasi jeseni leta 1953, sta zakonca Krasnik zapustila Poljane in nadaljevala delo v Gorenji vasi, kjer je Pavel Krasnik nastopil najprej kot upravitelj tamkajšnje osemletke, pozneje kot učitelj. Dne 29. 8. 1955 je bil izbran za predsednika Sveta za kulturo, prosveto in šolstvo na seji Občinskega ljudskega odbora Gorenja vas, ki je takrat pokrival območje prejšnjih ObLO Gorenja vas, Poljane in Sovodenj. Omenjeni Svet je Krasnik zadnjič vodil do 18. 9. 1957, ko je bila na seji obravnavana njegova in ženina odpoved delovnega razmerja v šoli v Gorenji vasi zaradi odhoda na drugo delovno mesto v okraju Koper. S tem se je zaključilo delovanje Pavla Krasnika v Poljanski dolini. O njegovem poznejšem udejstvovanju ni znanega prav veliko. Po dostopnih informacijah je bil leta 1961 kot predstavnik Sveta za šolstvo v Kopru vključen v eno izmed komisij tamkajšnjega Rdečega križa. Pozneje je dobil službo v Ljubljani in se leta 1980 udeležil Petega jugoslovanskega simpozija o pouku geografije v Portorožu. Umrl je leta 2009 v 85. letu starosti.

Goran Šušnjar