Poljanci za kratek čas – Pavel Krajnik

Pavel Krajnik je bil rojen leta 1923 v Breznici pod Lubnikom. Osnovno šolo je obiskoval v Škofji Loki. Doma so ga določili, da bo prevzel domačo kmetijo. Ob začetku druge svetovne vojne so ga Nemci najprej vpoklicali na izvajanje t. i. delovne obveznosti, potem pa leta 1943 mobilizirali in poslali na rusko fronto. Tam je bil ranjen v levo roko, ki je po okrevanju ni mogel več uporabljati tako kot prej. Ko se je po koncu vojne vrnil domov, je bilo jasno, da kmetije ne bo mogel voditi, tako da je to delo prevzel brat Ciril. Pavel je v šolskem letu 1950/51 začel šolanje v državni kmetijski šoli v Poljčah, ki jo je zaključil leta 1952. Potem je kot uslužbenec okrajne zadružne zveze v Kranju nekaj časa v ogroženem delu Gorenjske nadzoroval akcijo za zamenjavo neodpornih sort krompirja z odpornimi. 

Leta 1956 je začel sodelovati z ekipo Kmetijskega inštituta Slovenije na selekcijski postaji v Poljanah oz. Podvrhu, ki jo je vodil inženir agronomije Miloš Kus. V tisti čas segajo tudi začetki organiziranega semenarstva krompirja na Gorenjskem. Kot je leta 1985 zapisal Kus, je pri tem sodeloval tudi Pavel Krajnik, ki »... je leta 1956 prevzel tisto osnovno nalogo, ki ji je ostal zvest vse doslej, to je pridelovanje osnovnega semena krompirja«. V letu 1956 sta bila v Gorenjskem glasu objavljena dva Krajnikova poljudna prispevka o semenskem krompirju. Kus je poleg svojega dela na selekcijski postaji poučeval na novoustanovljeni Kmetijski šoli v Poljanah, kjer so poleg njega učili še učitelji nižje gimnazije v Poljanah in njen ravnatelj Gabrijel Žemlja. Ravnatelja je spoznal tudi Pavel Krajnik in smemo domnevati, da ga je prav ravnatelj Žemlja povabil k sodelovanju k delu v KUD v Poljanah: ravnatelj je že bil član upravnega odbora KUD, v jeseni 1956 je zaradi premestitve na drugo šolo nižjo gimnazijo zapustil učitelj Bohinc, ki je kulturno društvo vodil od leta 1954. Učiteljstvo je v tem času imelo pomembno vlogo pri delovanju lokalnih kulturnih društev in v vodstvih društev je praviloma sedelo nekaj prosvetnih delavcev. Verjetno je bilo ravnatelju nekoliko neprijetno, ko mu je morebitne zadolžitve pri delu kulturnega društva dajal njegov »podrejeni« iz šole. Vključitev nekoga od zunaj v vodenje upravnega odbora je bila morda rešitev, ki bi lahko odpravila tovrstne neprijetne občutke. Pavel Krajnik ni bil umetniški ustvarjalec, je pa rad plesal in se je z delom KUD najprej seznanil, ko je KUD organiziral vesele večere s plesom. Krajnik je bil urejen, odgovoren in prizadeven človek, kar je zagotovo zadoščalo, da so ga povabili tudi k sodelovanju v društvu. Iz dostopne dokumentacije je možno sklepati, da se je v delo društva vključil leta 1957, vodil ga je zagotovo v letih 1958 in 1959. Tudi konec leta 1959, na takratnem občnem zboru, je bil ponovno predlagan, da društvo vodi še naprej, vendar je predlog odklonil zaradi odhoda na drugo delovno mesto. V obdobju, ko je vodil kulturno društvo, je bil tudi član občinskega sveta za prosveto in kulturo, ki je v sodelovanju s službami okraja Kranj usmerjal delovanje prosvetnih institucij in kulturnih društev na občinski ravni. V obdobju 1958–1959 je KUD štel okrog šestdeset članov, aktivnih jih je bilo okrog štirideset. Takrat so v okviru društva delovali ljudska knjižnica, dramska sekcija ter moški in mešani pevski zbor. Pomemben dogodek za poljansko gledališko ustvarjanje v tem času je pomenila uprizoritev Cankarjevih Hlapcev 8. maja 1959. Poleg uveljavljenih igralcev KUD Jožeta in Franca Trpina ter Antona Varla sta se z odlično igro izkazala učiteljica Meta Hafner in učitelj Milojko Vidmar. Igro je režiral igralec Jože Kovačič iz Kranja. Z igro so potem nastopili tudi v Škofji Loki, načrtovano je bilo tudi gostovanje v Žireh. Vodenje društva je za Pavletom Krajnikom prevzel Franc Trpin.

Kljub prizadevnemu triletnemu delu in dobrim rezultatom pri pridelavi semenskega krompirja ter selekcijskem postopku, s katerim naj bi prišli do t. i. elitnega semena, je bilo ugotovljeno, da ekipa selekcijske postaje potrebuje dodatno usposabljanje in premik na drugo lokacijo, ki je po strokovnih merilih primernejša za pridelavo krompirja. Pavel Krajnik se je tako preselil v Šenčur, nadaljeval delo na selekcijski postaji v okrilju Semenarne in se potem, ob delu, leta 1961 vpisal na Višjo agronomsko šolo v Mariboru. Po diplomi leta 1963 se je v Kranju poročil z Marijo Perčič, s katero sta se seznanila že za časa njegovega dela v Poljanah. Od takrat se je Pavel Krajnik poleg dela v službi ukvarjal predvsem z družino. Za kulturno delovanje ni bilo več časa. Ostali pa so lepi spomini na bivanje v Poljanah. Zato pa v službi, kot pravi Kus: »… po devetih letih prizadevanj doživi Pavle tisti uspeh, ki mu je dal vzpodbudo in moč, da je vztrajal pri tem delu do danes. Leta 1965 smo namreč prvič pridelali seme, ki je po vseh predpisih odgovarjalo osnovnemu semenu in je bilo res potrjeno v elito. Od tedaj pa do danes, to je celih 20 let, Pavle uspešno vodi vzdrževalno selekcijo krompirja«.

Pavel Krajnik se je upokojil leta 1985, čez sedem let se je njegovo zdravstveno stanje začelo slabšati in je preminil leta 1995.

Goran Šušnjar