Poljansko mreženje

O pomembnih rojakih Poljanske doline sta pisala že npr. R. Savnik v Loških razgledih in M. Naglič v Gorenjskem glasu, vendar ni odveč, da se tudi nove generacije seznanijo z osebami iz teh krajev, ki so pustile pečat na polju slovenske kulturne zgodovine. V slabih tridesetih letih devetnajstega stoletja se je tukaj rodilo šest oseb, mimo katerih ne more noben slovenski likovni ali literarni zgodovinar: od slikarjev Ivana Franketa ter Janeza in Jurija Šubica do pisatelja Ivana Tavčarja, slikarja Antona Ažbeta in tudi kot literarnega kritika aktivnega Aleša Ušeničnika. Ta časovna zgoščenost njihovega bivanja in majhna razdalja krajev, v katerih so bili rojeni, sta nakazovali dokaj verjetno možnost medsebojnih stikov, čeprav je večina njih priložnosti (in preživetje!) iskala v tujini, na različnih koncih Evrope. So ti stiki dejansko obstajali? Kakšni so bili, če je do njih prihajalo? Kaj jim je bilo skupnega? Kako so gledali drug na drugega? Vse to so vprašanja, na katera sem v zadnjih nekaj tednih iskal odgovore. 

Ivan Franke je rojen v Dobju, vendar se je njegova družina preselila v Cerklje, ko je bil star sedem let. V gimnaziji je imel veliko veselje do risanja, tako da po zaključku gimnazije, v obdobju 1864–1866, obiskuje akademijo na Dunaju, potem konec leta 1866 odide še na akademijo v Benetke. Tam leta 1872 pomaga Janezu Šubicu ob njegovem prihodu in privajanju na novo okolje in jezik. Janez v pismih domačim piše: "Franke je poslal tistega moža kakor je pisal … nesel je moje reči in sem šel za njim v barko pa me je peljal precej dolgo do kraja kjer me je Franke čakal. Njega sem bil vesel. Prav prijazen človek je celi dan me je vodil po mestu in skazoval. Dobila sva stanovanje še v nedeljo. … Franke je posebno dober prijatelj, zdaj ni hotel prositi deželnega zbora za pomoč, zato da bi jaz bolj gotovo dobil, in vendar je tudi potreben in mu ravno tako denarja manka kakor meni. ... Malo shujšal sem, pa nič ne de, da je res to poznam na hlačah ker so mi zdaj preširoke, pa tudi prijatelj Franke se včasih malo ponorčuje z menoj 'da sem zdaj bolj zal ker nisem več tako debel'. ... Življenje mi je zdaj tudi bolj dolgočasno, odkar mojih narboljih prijateljev Franketa in podobarja Stegerja ni tu." Janez se je tudi po Franketovem odhodu iz Benetk zanimal zanj: "… Kaj čudna novica mi je bila, da se je g. Franke oženil. Prosim pišite mi o tem prihodnič malo bolj natanko, ali je kaj priženil, kaka je nevesta itd. Ker so tudi drugi tukajšni njegovi znanci radovedni."

Ivan Franke in Janez Šubic sta kot študenta oba bila deležna podpore Terpinčeve družine s fužinskega gradu, za katero sta izdelovala kopije slik starih mojstrov. Janez je pred odhodom v Benetke naslikal sliko Bolni Terpinc goduje, ki je tudi postala del grajske zbirke slik. Oba sta bila povezana s slikarjem Janezom Wolfom: Janez je bil njegov učenec in je ohranil stik z Wolfom tudi v času bivanja v tujini (v Benetke ga je usmeril prav Wolf, navdušenec nad tamkajšnjo šolo); Ivan Franke se je z Wolfom tesneje povezal po vrnitvi iz tujine v Ljubljano. Čeprav sta se pozneje kot šolana slikarja zavedala Wolfovih slikarskih omejitev, sta ga oba zelo spoštovala.

Kulturno društvo dr. Ivan Tavčar Poljane poziva občanke in občane, ki morda imajo v družinskem arhivu kakšno gradivo o delovanju našega društva (fotografije, vabila, časopisne članke) ali zanimive spomine na osebe in dogodke (gledališke igre, druge prireditve) iz povojnega časa, tam do devetdesetih let, da to sporočijo na elektronski naslov društva: kdpoljane@gmail.com ali na telefonsko številko 041 675 293.

V svojih spominih, ki jih je zapisal S. Vurnik, pa Franke o Janezu pravi: "Janez Šubic je moral priti v Benetke enkrat leta 1870 ali 1871. Takrat se je priselil k meni v četrto nadstropje neke hiše na Campo San Polo. Bil je miren, zelo premišljen človek, brez ognja in afektiranosti, pa priden in vztrajen kot malokdo. Prve čase, ko sva bila skupaj, sem jaz slikal križev pot za Cerklje, on je pa pridno hodil k Molmentiju. … Ko sem ga enkrat na Dunaju obiskal, je imel svoj atelje na akademiji in je ravno risal kostumske studije za pohod o priliki cesarjevega jubileja. … Poleti je večkrat prišel na Poljane na počitnice, tudi še takrat, ko je bil že v Kaiserslauternu, kjer je pri poslikavanju nekega muzeja vodil vso izpeljavo in si napravil s tem precej denarja. Na počitnice prišedši se je vozil kamorkoli je šel ... Odebelil se je bil tako, da je bila to najbrž njegova smrt, posebno ker se je premalo gibal." Glede Jurija pa v istem tekstu pravi: "Z Jurijem nisem imel prilike občevati. Ko je odhajal v Bosno, sva v Ljubljani dan poprej skupaj obedovala. Bil je rezerviran človek."
Franke se je 8. septembra 1896 udeležil odprtja spominske plošče Janezu in Juriju Šubicu v poljanski cerkvi (oba sta pokopana v tujini).

Goran Šušnjar