Poljansko mreženje

Ko je leta 1860 v Ljubljano prišel še Ivan, sta oba stanovala pri isti gospodinji v Streliški ulici. Po zaključeni normalki sta nadaljevala šolanje na gimnaziji, ki jo je Janez zaradi zdravstvenih težav prekinil in se vrnil domov, da je pri očetu Štefanu nadaljeval usposabljanje za podobarja. Zapisov, da sta Janez in Ivan bila prijatelja, je več, čeprav Marja Boršnikova omenja resen pripetljaj, povezan s Tavčarjevo novelo Ivan Slavelj (1876), v kateri je Tavčar Janezovega očeta Štefana predstavil kot "zanemarjenega pijančka … omejenega župnikovega podrepnika". In naprej: "Vemo pa samo to, da je Janez avtorjevo upodobitev njegovega očeta v karikaturi Lavrencija Žolne Tavčarju zameril, da pa sta se kmalu pobotala in postala dobra prijatelja." /…/ "Tavčar sam je skušal to karikaturo popraviti s tem, da se v Cvetju v jeseni Štefana Šubica spominja z vso pieteto."

Dokazilo o tem, da sta leta 1878 že pobotana, je poročilo o njuni udeležbi na poroki zakoncev Borovičar: "Vsa sta se vživela v tedanje kmečke ženitovanjske šege in sta od pričetka do kraja mnogo pripomogla k najboljšem razpoloženju. Kot prava svata sta bila dekorirana s svatovskim 'pušeljcem' velikim, kot človeška dlan." /…/ "Nu, navzlic temu, da Janez Šubic na opisanem ženitovanju ni preveč plesal, je bil vendar sijajno razpoložen, a v enaki meri, če ne še bolj, tudi dr. Tavčar." Nekaj let pozneje pa je možno spet zaznati hlad v njunem odnosu; Janez v pismu Juriju oktobra 1887 piše: "Ali Tavčarjeva zadeva še ni vravnana, rad bi zvedel kako bode izpadlo. Škoda zanj. Zaradi portreta si me napačno razumel, jaz sem se jezil le nad Tavčarjam, znabiti vendar le nisem taka mevža, kakor on misli. Ti mu le naredi portret ako ga naroči, jaz sam bi ga mu za nobene denarje ne delal več." 

Družina podobarja Štefana Šubica je bila med sabo precej povezana in pisma so potovala ne samo med Poljanami in kraji, v katerih sta prebivala Janez in Jurij, ampak je korespondenca tekla tudi med njima. Po značaju sta bila precej različna in je Jurij svojemu bratrancu Ivanu Šubicu pisal dosti bolj sproščeno kot bratu Janezu. Ko se je Janez leta 1877 iz Rima preselil na Dunaj, stanujeta skupaj, vendar je Jurij takrat pogosto na poti. Sicer si brata pomagata in prevzemata delo drugega, ko drugi ni možen izpeljati dogovorjenega naročila npr. pri ilustracijah Stritarjeve Raje zaradi Jurijevega odhoda k vojakom ali pri izdelavi del za cerkve v domovini. Oba tudi skrbita za mlajše brate. Ko se Janez preseli v Kaiserslautern, ga Jurij tam nekajkrat obišče, Janezu pa ne uspe obisk Jurija v Parizu, ki si ga je močno želel. Leta 1885 sta oba bila povabljena s strani kranjskega deželnega odbora, da prevzameta dekoracijo nove muzejske stavbe v Ljubljani. Ta poziv je pomenil prvo priznanje njunega umetniškega dela, ki ni bilo vezano na cerkvena naročila. Delo na stropnih alegorijah za stopnišče ljubljanskega muzeja sta dokončala leta 1886.

Štejemo si v dolžnost, da seznanimo bralce natanje z estetično osebo bobovške vasi, katera je imela mnogo veljave v okolici. Če je bilo treba ozeleniti vrata ali obnoviti svetega Florijana na zidu ali kam drugam nametati barvnih moči, povsod so klicali našega umetnika Lavrencija Žolno. ... Pričel je z znamenji, z golidami svetega Florijana, in končal je z oltarskimi podobami. Ivan Tavčar: Ivan Slavelj (odlomek)

V času bivanja v Ljubljani je Jurij Šubic ob delu za muzej naslikal tudi Tavčarjev portret. O delu na portretu je očitno pisal tudi bratu Janezu, ki mu v odgovoru piše: "… Zelo me veseli da je dr. Tavčar tako prijazen s teboj, izroči mu moj prijatelski pozdrav."Jurij je Ivana Tavčarja, Kosmovega Janeza iz Poljan, srečal že na začetku svojega šolanja na Dunaju. Tavčar je bil aktiven v vodstvu akademskega društva Slovenija na Dunaju. Jurij ga tako omenja v pismih domačim in bratrancu Ivanu: "Z kosmum Janezam sem bil enkrat skupaj in sem ga slišal ko je govoril na neki veselici, ki so jo napravili dunajski Slovenci, kranskim poslancem." /…/ "Taučer se pa ne mara kaj meniti kader se snideva fant je precej ponosen!" Ko leta 1874/75 tudi Jurij postane član društva, Tavčar zaključuje svoje bivanje na Dunaju in se vrne v domovino, da bi se tam pripravljal za zaključne izpite. Jurij se je zanimal za slovensko literaturo, ki je nastajala na Dunaju, pozneje pa je preko Ljubljanskega Zvona spremljal domače ustvarjalce. Seveda se je zanimal tudi za svojega rojaka Tavčarja. "Tavčar mi je v pervo zdaj dolgočasen postal," je leta 1881 komentiral bratrancu Ivanu. Iz istega leta je drugi podobni komentar: "Danes sem preštudiral zadnjo številko Zvona, ki mi vselej naredi mnogo veselja in zabave. Tavčar je še vedno stari Kosmov Janez. Prijatelj … pa bi si bil lahko svoj trud prihranil, po mojem mnenju seveda. Ne vem, če nam kaj koristijo te pregrete fraze. Zakaj jih ni poslal v kako 'Modezeitung' mesto v 'Zvon'? To je moja sodba v krčmi. Morebiti ne sodim prav, ali saj veš, da sem star sovražnik vseh v nemškem slogu zvarjenih razprav brez pomena." (se nadaljuje)

Goran Šušnjar