Poljansko mreženje

Po Tavčarjevi poroki leta 1887 s Franjo Košenini, Jurij na začetku novembra istega leta v pismu češkemu prijatelju slikarju Hynaisu, napove skorajšnje portretiranje te "zelo zale žene". Slika, ki je danes del zbirke Narodne galerije, je datirana v leto 1887, kar pomeni, da je Jurij portret delal zelo intenzivno. Potem se je po obisku brata v Kaiserslauternu vrnil v Pariz. Naslednje leto je spet v Ljubljani. Ker se je Jurij kot bolj družabna oseba v primerjavi z Janezom ob obiskih Ljubljane redno družil z lokalno umetniško srenjo, je precej verjetno, da se je še kdaj vmes srečal tudi s Tavčarjem. Njemu je podaril tudi osnutek ilustracije slovenske narodne pesmi En starček živi. Lik starčka iz pesmi, ki jo je menda Jurij Šubic rad zapel kavarniškim prijateljem, je kot fragment upodobil Tavčar v svojem satiričnem romanu 4000. Na banketu, prirejenem v gostilni Na Vidmu, po že omenjenem odprtju spominske plošče bratom Šubic v poljanski cerkvi, je "prvo napitnico … govoril gosp. dr. Ivan Tavčar kot sorojak in prijatelj obeh bratov ter nazdravil rodbini Šubičevi". Tavčar se je z Ivanom Franketom seznanil v Kranju, ko je bil Tavčar tam pripravnik pri odvetniku dr. Janezu Mencingerju, Franke pa risarski učitelj na gimnaziji. Oba sta bila člana literarno-zabavnega kluba v Kranju. Ivan Franke je bil vsestranski človek: poleg slikanja in poučevanja risanja je v Kranju v tamkajšnji čitalnici vodil tečaj dramske igre za amaterske igralce, bil je tudi konservator centralne komisije (restavrator takratne vseavstrijske institucije), pisal je članke, v katerih je obravnaval "estetična načela pri obleki in stanovanji". Ne nazadnje je bil vrhunski strokovnjak za ribištvo, kar ga je dodatno povezovalo z ribičem Tavčarjem. Tavčar ga v opisu ribarjenja na Poljanskem omenja takole: "Največja strast pa je ribarjenje, ki se je poprijela starih in mladih v tolikej meri, da bi sam mojster vseh rib, cesarski svetnik Franke, komaj še zasačil kakšnega sulca ali kako postrv v vsej Poljanščici tjagori do Žirov, ali pa v njenih dotokih in dotoških tolmunih prav do Blegaševega podnožja." Franke pa je dobro seznanjen, kako je Tavčar v Poljanski Sori skrbel za ohranitev postrvi: "Za naselitev v svojem okraju Poljanske Sore se je dr. Tavčar mnogo prizadeval. Od l. 1897. do 1903. so vložili po glavni strugi in po grapah rdečih mladic 23.000, šarenih 10.000, šarenih letnic 1697 in 66 dveletnih, rdečih letnic 75. Polagoma so prenehale. Šarene so ostale deloma pod nasajeno progo ribarskega okraja Loka. Pred kratkim mi je pravil dr. Tavčar sam, da so našli sedaj šarene daleč gori nad nasajeno progo." Zaradi tega je razumljivo, da "nihče ni smel loviti rib, kajti ribolov v Sori od izvira pa skoraj do Loke je pripadal visoškemu gospodu. Če so Tavčarjevi domači, biriči ali od Tavčarja posebej najeti čuvaji ujeli kakšnega pobalina, so ga krepko obdelali – vzgojno".

EN STARČEK JE ŽIVEL
En starček je živel tam v vinskih gorah, tam doli na lepem Dolenjskem. Prav pridno je držal kozarček v rokah, zahajal k prijateljem pevskim. Ko ura pa pride, ločitve je čas, on vzame kozarček in reče na glas: Oče nebeški, glej, še en kozarček zdej, potlej bom hvalo ti vekomaj pel!

Tudi Tavčar je bil povezan z družino Terpinc s Fužinskega gradu. Njegove vezi niso bile poslovne, kot so bile npr. vezi Ivana Franketa in Janeza Šubica, ampak bolj čustvene: mladi Ivan Tavčar se je v svojih gimnazijskih letih zagledal v Emilijo Garz, hčer industrialca Fideliusa Terpinca. Očetu to dvorjenje ni bilo všeč in je menda pripomogel, da je Tavčar moral zapustiti ljubljansko gimnazijo in šolanje nadaljevati v Novem mestu. Sta bili pa neuresničena ljubezen in njegova Fužinska zgodba spodbuda za ustvarjanje nekaterih ženskih likov v Tavčarjevih pripovedih. (Se nadaljuje)

Goran Šušnjar