Požar odmeval tudi v časopisju

Zgodil se je v noči s 6. na 7. januar. V obširnem članku, ki ga je 22. januarja 1852 objavil katoliški tednik Zgodnja Danica, je navedeno, da je 7. januarja ob 3. uri zjutraj cerkovnikova žena opazila ogenj, ki je švigal iz oken zakristije. Kljub temu da je bila na strehi snežna odeja, je poleg zakristije z inventarjem vred pogorela celotna streha na cerkvi, pa tudi streha na zvoniku, ki je celo padla z njega. Ohranjen je tudi podatek, da sta takratni kaplan Janez Žužek in krajan Jurij Lavtar iz tabernaklja rešila monštranco in obhajilni kelih.

Članek še omenja, da je požar velika nesreča za ubožno tratarsko župnijo, katere prebivalce sta pred tem v zadnjih dveh letih prizadeli dve slabi letini. Ravno v tem letu so nameravali v Gorenji vasi graditi nov most čez Soro, nova ura v zvoniku pa še ni bila v celoti odplačana. Časopis je pozval bralce k darovanju za pogorelo cerkev. Zanimiv je opis gašenja in reševanja stavbe in inventarja. Že omenjeni Jurij Lavtar je s pomočjo krajanov, ki so, potem ko so slišali bitje plati zvona, ki je bil takrat edina možnost za požarni alarm, reševal zvonove v zvoniku, na katerem se je od plamena goreče cerkve vnela streha. Glede na to je možno domnevati, da je bila pokrita s skodlami. Ljudje so si do prostora ob zvonovih podajali vedra z vodo, da je lahko Jurij polival razgreto leseno tramovje z vodo. S tem mu je uspelo preprečiti vdor ognja in rešiti bronaste zvonove, ki so veljali za dragocenost. Vaščani so z ukrepanjem po navodilih izkušenih ljudi preprečili vdor ognja v notranjost cerkve, obokane s kamnitimi oboki, in tako rešili notranjo opremo. 

Nekoliko drugače osvetli dogajanje zapis v župnijski kroniki s konca 19. stoletja, ki namesto Lavtarja kot rešitelja zvonov omenja tratarskega cerkovnika Jakoba Jezerška. Ta naj bi tvegal življenje, saj je močan dim ljudem preprečil prinašanje vode po stopnišču, tako je ostal sam ujet na oboku pri zvonovih. Zaprl je loputo v stopnišče na oboku in se po strelovodu na zunanjščini zvonika spustil na tla, kamor je pristal z krvavečimi rokami. Kronist Frančišek Petrovčič, župnik na Trati v letih 1888–1899, je še zapisal, da mu je to pripovedoval sam Jezeršek, potrdile pa še druge priče. Ali je spektakularno reševanje zvonov izvedel Jurij Lavtar ali Jakob Jezeršek, torej ni povsem jasno. Pogorišče si je prišel ogledat okrajni komisar inženir Panker iz Kranja, ki je po Petrovčičevih navedbah krajane nagovarjal, naj postavijo novo cerkev, a je bil takratni župnik Mihael Borc bolehen in se ni upal lotiti novogradnje. Cerkev so pokrili in jo podaljšali v ladji za dve obočni poli, potem ko so odstranili vhodno lopo, ki je pred tem stala pred pročeljem. To je tudi razlog, zakaj na podaljšanem delu na stropu ni fresk, saj so te nastale dobro stoletje in pol pred dozidavo ladje. Zgraditi so morali tudi novo zakristijo. Novica o požaru je prišla vse do Dunaja, saj je cesarjeva mati Karolina Augusta pogoreli cerkvi na Trati podarila tri mašne plašče, za kar se ji je župnik Borc v dolgem pismu zahvalil. Med preiskavo okrajnega inženirja je bil odkrit tudi vzrok požara. O tem poročata natančen zapisnik, ki se hrani v fondu Župnije Trata v Nadškofijskem arhivu v Ljubljani. Cerkovnik je po prazniku Svetih treh kraljev pozabil oglje v kadilnici, ta se je zato stopila, tleče oglje pa je padlo na leseni pod in povzročilo požar. Precejšnja količina črnega prahu od požara je v kotih obokov na podstrešju cerkve ostala vse do prenove leta 2002.

Jure Ferlan