Pred dvajsetimi leti v ekološko kmetovanje

Ledino je takrat z le štirimi zasajenimi ari zelenjadnic orala Bernarda z možem Pavlom: "Ko je mož še hodil v službo, smo šli na eko praznik v Ljubljano in leta 2001 smo začeli na večje." Sin Janez, ki je leta 2015 prevzel kmetijo, pa jo dopolni, da tudi "za skozi".
Kmetija, ki meri 31 hektarjev, skoraj devet hektarjev je travnikov in njiv, ostalo gozd, ima lepo lego, saj lovijo jutranje sonce. Pridelujejo sezonsko zelenjavo in sadje, kar vse prodajo na dveh tržnicah, v Naklem in Ljubljani, v eko trgovinah po Sloveniji in na domu. "Od junija do marca je kar 'norišnica'," prizna Janez, ki je bil, preden je ostal doma, zaposlen v Iki in Polycomu, kasneje pa se je po hudi bolezni odločil za študij na višji šoli Biotehniškega centra Naklo in za obdelovanje domače kmetije. Gojijo sadje (jabolka, jagode, maline) ter raznoliko zelenjavo, od krompirja, cvetače, brokolija, zelja, korenja, rdeče pese, repe, buč, fižola za zrnje in stročjega, ohrovta, pora … do paradižnika, paprike, jajčevcev, kar zdaj pridelujejo že v štirih večjih rastlinjakih. Najbolj ponosni so na pridelavo ajde in pšenice. To tudi zmeljejo, iz te moke pa v krušni peči pečejo domač kruh. "Naš kruh je res tak, kot mora biti," povedo. Večino pridelanega tudi predelajo, jeseni je predvsem čas za kislo zelje in repo, pripravo sirupov, marmelad, jabolčnega kisa, ki ga zorijo tradicionalno. V hlevu imajo osem do dvanajst govedi, med njimi štiri do pet krav dojilj s teleti, štiri pujse in kar 50 kokoši nesnic.

Tempo dela narekuje vreme
Za kakšen teden vnaprej Janez načrtuje, kaj se bo delalo, a so v veliki meri odvisni od vremena. "Spomladi damo vse v zemljo, poleti obdelujemo, jeseni večinoma pobiramo," pojasni letni ritem, ki narekuje delo. Meni, da, kljub temu da veliko pridelajo doma, še vedno preveč kupijo v trgovini: "Čim več pridelamo ekološko, pazimo tudi na kupljena živila, da sovpadajo z našo filozofijo." Dopolni še, da ni pomembno, koliko je prihodka, pomembno je, "koliko ti ostane". "Nismo med najdražjimi, saj vse pridelujemo in prodajamo sami, le pri večjih 'akcijah' pomagajo sorodniki. S tem lahko potem delaš in gradiš." Zadnjih 13 let vlagajo v stroje in stavbe, ponosni so, da se jim ni treba zadolževati. "Kmetija je bila med vojno požgana, vse je bilo treba postaviti pokonci. Vmes je bila ena cela generacija zamujena, zato se je razvoj precej zamaknil," pojasni Janez zgodovino kmetije, ki se razprostira na več kot 800 metrih nadmorske višine, zato so se tudi usmerili v ekološko kmetovanje. "V ravninskih legah imajo kmetje vse možnosti za intenzivno kmetovanje, po hribih pa te možnosti ni," meni Janez.

Poudarjajo, da bi se morali vsi skupaj bolj zavedati samooskrbe. "Gledati bi morali bolj dolgoročno, v teh časih delujemo po principu z danes na jutri … Če nekaj potrebujemo, lahko takoj kupimo v trgovini. Spet bi morali najti pravi odnos do zemlje in narave. Podeželje nam res lahko veliko ponudi in ljudje bodo sčasoma to spoznali."

Trajnostno in samooskrbno tudi v prihodnje
Letos so za mešano zelenjavo namenili več kot en hektar površin, štirideset arov za krompir, več kot dvanajst arov za jagode, pol hektarja je žit, prav toliko črne detelje, ostalo so travniki in travno-deteljne mešanice. Posadili so že krompir, čebulo, grah, jagode, maline, posejali pšenico ter "naflancali" solato. Priznajo, da je kontrol v ekološkem kmetijstvu veliko, "vendar je prav, da so", pravi Barbara in doda: "Če delaš prav, se ti ni treba prav nič bati." Poudarjajo pa, da bi se morali vsi skupaj bolj zavedati samooskrbe. "Gledati bi morali bolj dolgoročno, v teh časih delujemo po principu z danes na jutri … Če nekaj potrebujemo, lahko takoj kupimo v trgovini. Spet bi morali najti pravi odnos do zemlje in narave. Podeželje nam res lahko veliko ponudi in ljudje bodo sčasoma to spoznali."
Za svojo kmetijo si želijo, da bi ostalo vsaj tako, kot je zdaj. Kmetovali bodo še naprej trajnostno, saj želijo zemljo in znanje o načinu obdelave zapustiti tudi prihodnjim rodovom. Lepo je videti, da delajo in sodelujejo vsi: Janez običajno načrtuje, Bernarda in Pavle sta na tržnici, pri delu pomagajo še Janezova žena Tina ter najmlajši trije Rok, Jan in Tim, ki ima že dve leti svojo njivo. Na njej je letos že zasadil in posejal čebulo in krompir, grah, repo, jagode, pred kratkim so mu uredili ogrado z račkami. Ponosni so, da lahko ustrežejo željam in povpraševanju strank, a priznajo, da jim "še vedno ne uspe pridelati dovolj", saj ljudje ekološko pridelano zelenjavo in sadje vedno bolj cenijo.

Damjana Peternelj