Proti nasilju v šolah

V Šmarju pri Kopru je učenec s kladivom udaril vrstnika. V Sežani so šestošolci in sedmošolci poskušali med sabo urediti spor z nožem. V Ljubljani je skupina najstnikov pretepla 13-letnika in posnetek objavila na spletu. V Mariboru je 15-letnik zabodel 17-letnika samo zato, da bi mu vzel mobilni telefon … Preveč nasilja med otroki in mladostniki v kratkem času za malo Slovenijo!

Kot ugotavljajo tudi učenci gorenjevaške šole, se pojavlja fizično, psihično, besedno in spletno nasilje. Najbolj opazno je fizično nasilje, npr. pretepi, ko se otroci ne znajo dogovoriti in pogajati, ampak stavijo na fizično premoč. Pozimi sta priljubljena kepanje in t. i. mavžanje. Vrsto let so se devetošolci na zadnji dan pouka spravljali na mlajše, jih polivali z vodo ali drugimi tekočinami, jih potresali z moko in obmetavali z jajci. Tudi pozdrav, ko nekoga udariš po hrbtu, ni primeren. Včasih tak grob pozdrav preraste v fizični obračun. Na šolskih hodnikih spotikajo drug drugega in se prerivajo. Otroci teh dejanj ne uvrščajo med nasilje, imajo jih za prijateljske igrice; ne zavedajo se nevarnosti, dokler ne pride do poškodbe.

Bolj prikrito je psihično nasilje: izsiljevanje (npr. da za sošolca kaj kupiš v trgovini ali mu posodiš denar, čeprav veš, da ti ga ne bo vrnil), siljenje, da storiš nekaj, česar ne želiš (npr. da se pridružiš pri kajenju, vejpanju, pitju alkoholnih pijač in energetskih napitkov). Ena hujših oblik psihičnega nasilja je, da nekega otroka ignorirajo, ga namenoma ne opazijo – kot da ne obstaja. V času izven pouka, ko v bližini ni učitelja, šolarji uporabljajo veliko kletvic, zmerljivk in drugih vulgarnih besed. Na mize in stene čečkajo žaljive grafite. V porastu je spletno nasilje, predvsem objava neprimernih fotografij.

In kje vidijo mladostniki rešitve? Predlagajo, da čim prej poveš, če doživljaš kaj takega, in prosiš za pomoč. Če te kdo zmerja, mu povej, da si zaradi tega žalosten in prizadet; če ne odneha, se mu umakni in nekomu zaupaj, kaj ti nekdo govori. Če te kdo pretepa, zbeži in takoj nekomu poročaj o fizičnem nasilju. Če ti kdo skriva peresnico ali kaj počne s tvojo torbo brez tvojega dovoljenja, ga opozori, nato povej naprej nekomu, ki bo lahko ukrepal. Torej – v vseh primerih najprej storilcu jasno povej, da ti njegovo dejanje ni všeč in naj s tem takoj preneha, nato pa poišči pomoč učitelja, staršev ali drugega odraslega. Anonimno lahko pokličeš na Tom telefon. Pri medvrstniškem nasilju gre za izrazito neenakost moči med tistim, ki nasilje izvaja, in tistim, ki ga doživlja. Žrtev je popolnoma nemočna, zato se ne more upreti in prekiniti nasilja sama. Potrebuje pomoč!

Postavlja se nam več vprašanj
Zelo je pomembno, kako naredimo prvi korak pri reševanju tega problema. Kako začeti reševati težave, da ne bomo naredili še več škode? Poudarjamo ničelno toleranco do nasilja. Pa jo res izvajamo? Imamo skrbno napisana šolska pravila. Kako smiselno pa predvidimo posledice, kazni ali restitucijo? Na eni strani obravnavamo nasilneža, na drugi žrtev. Kako ravnati z enim in kako z drugim? Velikokrat so prisotni tudi očividci. Kako jih vključiti v obravnavo? Veliko vedenjskih vzorcev otroci prinesejo od doma. Kako in kdaj je treba vključiti starše, kdaj pa je bolje obravnavati problem brez njih? In kaj naj zaposleni v šolah storijo, da bi se medvrstniško nasilje zmanjšalo? Šole se morajo odzvati na nasilje, saj so tudi vzgojna, ne samo izobraževalna ustanova. Seveda bodo uspešne v povezavi s starši, svetovalnimi delavci in socialnimi ustanovami. Pomembno je tudi, da ljudi ozaveščajo, katera dejanja so nasilna ter kako jih preprečevati in ukrepati, če jih opazijo.

Najpomembnejše je preprečevati nasilna dejanja. Kako se lotiti preventive? V šolah se vsak dan zvrsti nešteto odnosov. V večini so prijazni, prijateljski in sodelovalni, le nekaj odstotkov bi jih označili za nasilne. Vendar je njihov vtis tako močan, da zasenči tiste dobre, »človeške« stike. V šolah sta pomembna takojšnje ukrepanje ob zaznavi nasilja in strokovna objektivna obravnava. Preventivno delovanje pa se začne z ozaveščanjem o nasilju, s krepitvijo sočutja do soljudi in s pojasnjevanjem dogodkov, ki so se že zgodili. Za to so najbolj primerni razredne ure in predavanja strokovnjakov za učence, starše ter zaposlene. Najpomembnejše pa je vseživljenjsko učenje strpnosti, sprejemanja drugačnih, poznavanja temeljnih načel pogovarjanja in drugih komunikacijskih veščin doma, v vrtcu, šoli, službi …

Regina Borovič, Leni Krmelj, Sabina Filipič in Tanaya Pilipović