Razstava ob stoti obletnici rojstva Iveta Šubica

Ive Šubic se je rodil 23. aprila 1922 v Dovjakovem mlinu v Hotovlji očetu Cirilu in materi Mariji. Po prednikih, med katerimi izstopajo njegov prapraded Pavel Šubic (1772–1847), mlinar in rezbar, prastrica podobarja in slikarja Štefan Šubic (1820–1884) in Janez Šubic (1830–1898) ter še posebno daljna bratranca, akademska slikarja Janez Šubic (1850–1889) in Jurij Šubic (1855–1890), ki sta ponesla ime Šubičeve rodbine v svet, je podedoval likovni talent in čut za estetiko.

Otroška leta so mu tekla v domačem kraju in okolici, kjer se je naužil lepot poljanskega sveta, ki so mu dajale navdih skozi vse življenje. Že kot otrok je pokazal likovno nadarjenost, po osnovni šoli v Poljanah in Škofji Loki je nadaljeval šolanje na Srednji državni moški obrtni šoli v Ljubljani na kiparskem oddelku. Leta 1940 se je vpisal na Akademijo za likovno umetnost v Zagrebu, ker je takrat v Ljubljani še ni bilo. Študij je prekinila vojna, ki ga je kot mladega človeka še posebno zaznamovala. Pridružil se je partizanom in že v času vojne likovno ustvarjal. Med drugim je sodeloval pri ustanovitvi partizanske tehnike Urška 14 v Kočevskem rogu ter vodil grafični atelje Centralne tehnike CK KPS. Leta 1945 je bil v prvi generaciji vpisan na novoustanovljeno Akademijo za upodabljajočo umetnost v Ljubljani. Študij je končal leta 1950 pri profesorju Gabrijelu Stupici. V svojem večdesetletnem ustvarjalnem obdobju se je lotil številnih likovnih tehnik: tempere, oljnega slikarstva, grafike, predvsem lesoreza, slik na steklo, freske, mozaika in sgraffita. Razvil je prepoznaven slog, na katerega je opazno vplival kubizem. Posebej je pomemben za knjižno ilustracijo, saj je s svojimi deli opremil številna literarna dela in revije pri različnih založbah.

Prejel je številna priznanja, med drugim Prešernovo nagrado za življenjsko delo leta 1979. Ive Šubic je umrl 29. decembra leta 1989 in je pokopan na poljanskem pokopališču. V Poljanah je zapustil številna dela, med katerimi so najbolj opazne freske z različnimi motivi. Te je naslikal na gasilski dom, zasebne hiše, šolo in druge objekte, njegova je tudi freska Poljanska vstaja. Po Ivetu Šubicu se imenuje tudi likovna kolonija, ki poteka v Poljanski dolini v organizaciji Združenja umetnikov Škofja Loka, katerega ustanovni član je bil. V umetnostnozgodovinski stroki je vse bolj prepoznan tudi kot angažiran kulturni delavec.

Odprtja razstave na predvečer »tega veselega dne kulture«, ki je bil letos na 222. rojstni dan in god Franceta Prešerna, se je udeležilo lepo število obiskovalcev od blizu in daleč. Prisotni sta bili tudi Ivetova hči, akademska slikarka Maja Šubic, in hči Ivetove žene Sely de Brea, Nives Lunder, ki je za razstavo posodila cikel 12 ilustracij Tavčarjeve Visoške kronike v tehniki črno-bele risbe s tušem iz leta 1975 za eno izmed izdaj Mladinske knjige. S to tehniko je Ive imitiral lesorez, kar je dalo ilustracijam arhaičen pridih, da ponesejo gledalca v čase dogajanja Visoške kronike v 17. stoletju. Kot Poljanec je upodobitve iz romana, ki se dogaja v njegovih domačih krajih, naslikal še toliko bolj doživeto. Prireditev sta z glasbenim nastopom obogatili učenki Glasbene šole Škofja Loka Maruša Šubic na violini pod mentorstvom Jane Erčulj in ob klavirski spremljavi Katje Činč ter Asja Stanonik na citrah pod mentorstvom Damjane Praprotnik.

Jure Ferlan