Rejenci obogatili njeno življenje

Z rejništvom se je Ivanka Možina seznanila že v srednji šoli. »Sošolka me je povsem navdušila s svojo izkušnjo od doma, kjer so imeli v rejništvu otroka, ki je bil invalid brez nog, in je ves čas razlagala, kako se imajo lepo z njim.« Tako ni veliko pomišljala, ko je še njen najmlajši otrok začel obiskovati osnovno šolo in je hiša naenkrat ostala prazna in tiha, kako jo znova zapolniti z otroškim vrvežem. Povezala se je s centrom za socialno delo in se vključila v sistem rejništva. Ta čas je v oskrbo sprejela že devetega otroka – sedemletno deklico. Najmanj časa je bil rejenec v oskrbi dva meseca, najdlje pa sedem let. Dekle s posebnimi potrebami, ki jo je prvo sprejela v rejništvo, ko je bila stara samo pet mesecev, pa še vedno prihaja v t. i. vikend rejništvo. 

Za socialni vzor in srčnost na področju rejništva so ji lani ob občinskem prazniku podelili tudi bronasto priznanje občine. »Za vzgojo otrok v rejništvu je potrebnih veliko ljubezni, vztrajnosti in potrpljenja, posebno ko so rejenci v puberteti ali imajo telesne omejitve in druge posebnosti. Koliko pomeni njena ljubezen in skrb rejencem, pove to, da tudi po tem, ko niso več v oskrbi, z vsemi ohranja stike, rada se udeleži njihovih rojstnih dni in praznovanj, « so poudarili v utemeljitvi priznanja. Ivanka Možina prizna, da se težko loči od otrok, ko jim najdejo nov dom, pa četudi pri njej ostanejo zgolj za krajši čas. Vedno jih namreč sprejmejo kot enakopravne člane družine oziroma do rejencev čuti še večjo odgovornost in včasih mogoče še bolj komplicira kot pri lastnih otrocih, prizna Ivanka Možina. Prav zato, ker skupaj z rejenci funkcionirajo kot velika družina, sta odločitev o rejništvu z možem sprejela tudi v dogovoru z vsemi njunimi otroki, ki so morali marsikdaj tudi priskočiti na pomoč pri skrbi za nove družinske člane. Največkrat so to namreč zelo majhni otroci, pogosto pridejo v družino neposredno iz porodnišnice. Med njimi je bil tudi fantek, ki je nato v družini Možina ostal šest let. »Od njega se je bilo najtežje ločiti, sploh ker so ga posvojili ravno v času korone in smo se zato zelo težko srečevali,« se spominja in pravi, da se na otroke izredno naveže. A čeprav se sliši skoraj idilično, brez težav prizna tudi, da je včasih zelo težko in naporno, sploh če imajo otroci telesne omejitve ali druge posebnosti. A ob tem hitro doda, da jo je prav vsak otrok obogatil z novimi izkušnjami, ki so ji razširile obzorja. »Spomnim se, da mi je nekdo rekel, da bom z rejništvom čisto 'privezana' na dom. A se je izkazalo, da je ravno obratno – ravno zaradi rejencev sem postala samozavestnejša in danes počnem marsikaj, kar se mi je včasih zdelo povsem nemogoče.« Prav zaradi deklice s posebnimi potrebami se je recimo sama z njo odpravila na morje ali na zdravljenje v London. »Včasih ne bi niti pomislila, da bi se sama peljala na morje, kaj šele, da bi šla sama v London,« se posmeje.

Ob delu s svojimi otroki in rejenci pa skrbi tudi za kmetijo, ki je vedno skrbno obdelana ter omogoča otrokom pestro okolje za igro in zabavo. »Otroci povsod hodijo z mano in radi tudi pomagajo pri kmečkih opravilih, čeprav v to nikogar ne siliva,« je poudarila Ivanka Možina in dodala, da tudi če se ne vključujejo v delo na kmetiji, pa z možem vztrajata, da čim več časa preživljajo zunaj, ne pa »priklopljeni« na mobilne telefone ali druge elektronske naprave. Tudi zato je včasih še bolj naporno, a kljub temu svoje odločitve za rejništvo prav nikoli ni obžalovala, je zatrdila. »Tudi ti otroci so razlog, da na marsikatero stvar danes gledam drugače in so mi tudi s tega vidika obogatili življenje. Danes si upam karkoli,« samozavestno doda.

Mateja Rant