S kolesom od Zaprevala do Lizbone

Tudi tokrat je na najin pogovor prišel peš, v temi in z lučko. Iz doline, skozi Mlako do Javor. Pravi, da je za to sezono kolo že postavil v kot in da so spet njegove glavne spremljevalke pohodne palice in športni copati.

Ko sva se nazadnje srečala, sva se pogovarjala o tvojih dolgih pohodih. Hodil si od doma na morje, na Triglav, na Dolenjsko, prehodil si pot iz Nizozemske domov, nato do Splita – vsi ti »pohodi« so ekstrem za navadne ljudi. In že takrat si omenil, da se navdušuješ nad kolesom. 
Da, takoj ko sem se vrnil iz Nizozemske, sem sklenil, da bom počel še kaj drugega. Prijatelji so mi predlagali, da bi lahko začel malo kolesariti. Načrtovali smo pot na morje in zato sem si od nekoga iz te skupine kupil rabljeno gravel kolo. To je kolo, ki je primerno tudi za makadamske odseke, geometrija in okvir pa spominjata na cestno kolo – specialko. Šele kasneje, letos sredi poletja, pa sem kupil rabljeno specialko.

Nekako pričakovano je bilo, da tudi tvoji kolesarski podvigi ne bodo kratki?
Ko sem začel letos kolesariti z gravel kolesom, sem že imel v glavi načrt, da se bom z njim odpeljal od doma do Lizbone. Pri pripravi oziroma kolesarjenju sem po nesreči enkrat zadel robnik, ko je bilo konec kolesarske steze, in sem uničil obroč prednjega kolesa. Tako sem šel peš s kolesom mimo neke hiše in mi je nekdo ponudil pomoč. Pomoč sem zavrnil, saj sem potreboval servis, in pokazal na sprednje kolo. Ponudil mi je rezervna obroča z novimi gumami, ki jih ni potreboval, in sva se dogovorila, da mi jih proda. Potem je povedal, da ima še eno cestno kolo, in ker je bilo naprodaj, sva se dogovorila za nakup. Ko sem prvič sedel na to kolo, sem vedel, da je to pravo kolo za do Lizbone. In občutek me ni varal, kolo se je odlično obneslo. Odločitev, da grem na Portugalsko, tudi sicer ni imela kake konkretno hude osnove, prišla je kot vse druge spontano in po občutku sem vedel, da je prava. Sam termin konec septembra in začetek oktobra je bil bolj logična izbira zaradi priprav in vremenskih pogojev. Zato sem tudi takrat planiral daljši letni dopust za to pot.

Priprave so najbrž drugačne, kot če se na pot odpraviš peš?
Prej sem le občasno sedel na gorsko kolo. Ko sem začel hojo in daljše pohode, sem kolo čisto opustil. Ko pa sem se vrnil iz Nizozemske, sem počasi začel kolesariti že lansko leto, letos pa sem na kolesu, skupaj s potjo do Portugalske, naredil 12.900 kilometrov. Seveda sem se zavedal, da je za tako pot treba biti dobro pripravljen, in sem namenoma več kolesaril, zato, da bi na poti imel čim manj težav, hojo sem seveda ustrezno zmanjšal.

Konec septembra si se podal na pot – iz Zaprevala in nato skozi Jesenice v Italijo in do Verone. Na prvi kolesarski dan si opravil najdaljšo razdaljo, 408 kilometrov.
Da, ta prva etapa je bila najdaljša. Želel sem iti po kolesarskih stezah, in ker sem vedel, da me v nadaljevanju poti čaka še veliko glavnih cest, sem se odločil za to pot, kjer je veliko urejene kolesarske steze, ki se začne že na Jesenicah in pelje daleč v Italijo. Že prvi dan sem po štiridesetih kilometrih imel prvo težavo. Strgala se mi je jeklenica za menjalnik. Zato sem vso pot v tem dnevu opravil brez možnosti prestavljanja na zadnjem verižniku. Šele naslednji dan sem v Italiji našel servis, kjer so mi zamenjali jeklenico.

Si imel še več težav na poti?
Ne, niti ne glede na vse kilometre, ki sem jih opravil; to je bila edina večja težava. Kasneje sem še trikrat menjal zračnico, a ko sem poleg zračnice kupil tudi nove plašče, je bilo težav konec in srečno brez nezgod je potovanje potekalo do konca.

Si imel načrt poti pripravljen že vnaprej?
Že doma sem pripravil načrt poti, a se ga nisem držal, saj sem se šele na sami cesti odločal, ali je primerna za vožnjo; včasih je bilo kje sploh prepovedano za kolesarje in sem moral iskati nove poti. Imel sem smer in oporne točke in to mi je bilo dovolj.

Omenil si glavne ceste. Kakšne imaš izkušnje z vozniki na teh cestah?
Z vozniki nisem imel nikjer nobenih težav, sploh se mi zdi, da so v zahodnih državah precej bolj kolesarsko ozaveščeni, lahko bi rekel, da so to res kolesarske države. Niti enkrat na vsej poti nisem imel nobenega »bližnjega srečanja« z avtom, kot se mi pogosto zgodi v naših domačih dolinah. Je pa res, da so tudi ceste kolesarjem precej bolj prijetne.

Glede na letošnje vremenske neprilike si imel z vremenom srečo ...
Res je. Dežja ni bilo niti enkrat. Le prvi dan je bilo v Zgornjesavski dolini hladno, okoli šest stopinj nad ničlo, v naslednjih dneh pa se je sploh v Španiji močno ogrelo in so bile temperature tudi precej čez štirideset stopinj. Kolesaril sem čez cel dan in telefon, ki sem ga uporabljal za navigacijo in je bil nameščen na krmilu, je imel z vročino precej težav in se je že kar pregreval. Mene pa vročina ni motila. Skrbel sem, da sem se ustavljal in dovolj pil.

Cilj je bila Lizbona. Kot najzahodnejše evropsko mesto?
No, cilj sem določil sam, ko sem se malo pred Lizbono pripeljal v neki park sem si rekel: No, tu je moj cilj. (smeh) V samo Lizbono sem po počitku odpeljal čisto turistično in sem potem vse štel kot vrnitev.

Kakor Forest Gump si se ustavil in se obrnil ter odšel domov. 
Da, tako nekako. Domov sem se vračal z vlaki in avtobusi. Še največ težav sem imel na poti nazaj. Ko sem že imel kupljeno vozovnico, je kazalo, da s kolesom ne bom mogel na vlak. Zahtevali so, da imam kolo v vreči, ki je namenjena prevozu koles, na koncu so me le spustili na vlak. V Italiji, kamor sem pripotoval z avtobusom, pa mi je voznik ustavil na eni manjši postaji pred glavno, da ni imel težav s kakšno kontrolo, predpisi so pač takšni. V Sloveniji sem na koncu z vlaka izstopil v Podbrdu. Nato sem sedel na kolo in se v nedeljo pozno ponoči pripeljal domov. Vsega skupaj sem v trinajstih dneh (v 146 urah) prevozil 3264 kilometrov in premagal 24.925 višinskih metrov.

Ker si bil na tej dolgi poti skoraj ves čas samo sam s seboj – ti je bilo kje morda neprijetno, si morda celo podvomil o svoji odločitvi?
Nikoli. Pomembno mi je, da sem maksimalno poskrbel za vse, kar je v moji moči, in nato sem se samo prepustil sprotnim dejanjem; fino je, če to niso težave. Sploh na cesti pa je treba biti ves čas zbran, če bi naredil napako, bi bila lahko usodna. Se pa na taki poti zelo »odpočijem«, saj običajno skrbim samo za sprotne zadeve.

Ali lahko primerjaš potovanje s kolesom in hojo?
Kolesarjenje je zanimivejše, vse se dogaja hitreje, več vidiš, a na kolesu je treba biti precej bolj pozoren in pazljiv. Več je dejavnikov, ki lahko hitro povzročijo nesrečo. Zato sem se tudi za okrepitev, hrano in pijačo vedno ustavil in v miru pil in nato nadaljeval pot. Pozornost sem usmerjal na cesto, promet in na navigacijo. Zato tudi fotografij iz same poti skorajda nimam.

Finančno pa je takšen dopust primerljiv z letovanjem v hotelu v nekem letovišču?
Da, seveda, s polnim penzionom. Za celo pot, predvsem za vožnjo nazaj, sem porabil okrog dva tisoč evrov, kar niti ni malo, če upoštevam, da sem pol poti premagal na kolesu.

Spet te bom vprašala – kakšni so plani za naprej?
Letošnjo kolesarsko sezono sem zaključil. Ponovno je v ospredju hoja. Lani sem pred novim letom šel peš v Split. Letos pa bi rad šel ob jadranski obali po italijanski strani proti jugu. Cilji so. Če bo vse prav, me čaka še veliko poti. Prihodnje leto načrtujem nekaj podobnega – intenzivna hoja tja do maja, potem manj intenzivna hoja in intenzivno kolesarjenje do novembra.

S Petrom sva se poslovila, ko je bila zunaj že trda tema. Ko sem mu ponudila, da ga peljem domov, se je le zasmejal. »Ne, nekaj korakov, pa bom doma.« Za Petra je dobre štiri kilometre po trdi temi skozi gozd »šala mala«.

Hermina Jelovčan