Šestdeset let odkruškov Andreja Šubica

Nastajala je na pobudo okrogle obletnice, 60-letnice avtorja leta 2020, in izšla v samozaložbi. Kot pove naslov, gre za odkruške in utrinke iz avtorjevega življenja, ki so spisani v kratkih zgodbicah, komentarjih, vtisih, spominih. »S temi zgodbicami se sprehodim skozi svoj dom, ožji in širši, v Poljanah, poklicno pot, kulturno ustvarjanje, športno aktivnost in nazadnje s poklonom nekaterim svojim sopotnikom. Skozi to pestrost pa upam, da je pokukala moja narava in odnos do ljudi in sveta,« pojasnjuje zasnovo zadnjega svojega izdanega dela Andrej Šubic iz Poljan, po poklicu zdravnik, sicer pa igralec in režiser, zapisan ljubiteljski kulturi že od otroštva.

Delo je nastajalo zadnjih deset let. »Zapisi so nastali v tem obdobju včasih priložnostno kot kolumne, spremne besede, nekrologi in podobno, večina tekstov pa je nastala nazadnje za to knjigo. V knjigi je poleg zgodb na omenjene teme pri vsaki tudi eno umetniško delo, ki pa ni neposredno povezano z zgodbo. So pa vse slike povezane z mano, bodisi so umetniki moji prijatelji, sem z njimi ustvarjal ali pa sem njihova dela pridobil, ker so mi bila blizu,« predstavi še likovno opremo publikacije, ki obsega kar 142 strani. Kot zapiše Miha Naglič v spremni besedi, to priča o tem, da ima Poljanska dolina svoj genius loci (posebnost kraja), ki se izraža predvsem likovno, literarno in ne nazadnje gledališko. Prav v slednjem se je Andrej Šubic izkazal z izjemnim prispevkom, s pričujočo knjigo pa »pritisnil še piko na i in si prislužil poljansko in tavčarjansko končno oceno: 'Hod lep je bel'«. Naglič doda, da je knjiga, ki sodi v zvrst avtobiografske proze, »prav dober izdelek te vrste« in se lepo bere. Po njegovem mnenju je že in bo z leti še bolj dokument časa in krajev, ima pa tudi domoznansko vrednost, tako za domačine kot ustanove, ki take dokumente hranijo, vse do Slovenskega gledališkega muzeja in NUK-a.

Zgodba v združitvi dveh intimnosti
Za avtorja ima knjiga poseben pomen: »Včasih kaj pogledam, preberem in si mislim, a si res bil sposoben to napisati. Torej zame pomeni, da mi za vedno ostaja popisano neko obdobje življenja, ki bi se drugače izgubilo, pozabilo.« Na vprašanje, kaj knjiga prinaša v poljanski kulturni prostor in širše, odgovarja, da ni popolnoma nova in da jo je del bralcev prebiral že pred izidom sedanjega ponatisa, zato ima kar nekaj odmevov. »Nekatere nagovarja, da se spomnijo svojega otroštva, duha tistega časa, drugi jo berejo kot preplet številnih plati življenja, ki pa se srečujejo eno z drugim. Bralci prepoznavajo nek slog pisanja, ki jih pritegne. Zanimiva mi je zgodba gospe, stare skoraj sto let, ki si že tedne želi, da ji hčerka znova in znova bere to knjigo. Kaj prinaša, pa bodo morali oceniti tudi bralci najprej v Poljanah, morda kakšen tudi širše,« namigne, saj so se s Knjižnico Ivana Tavčarja Škofja Loka že dogovorili za predstavitve v Škofji Loki, Gorenji vasi in Žireh.
Bralec, ki postane popotnik skozi intimno pokrajino doživetega, vseskozi okuša, da imajo ne le za avtorja posebni dogodki, osebe in kraji, ampak tudi vsaka vejica, pika ali beseda svoje mesto in pomen. V polnosti zaživijo ob prebiranju, v katerem se neizbežno prepletejo s spomini bralca, še posebej intenzivno, če je ta prebivalec in poznavalec Poljan(ske doline) in Poljancev. Plemenito poslanstvo (dopolniti ta kulturni prostor in čas z nečim tako poznanim, pa hkrati tako svežim) vse našteto izpolni ujeto v skupno zgodbo, ki se izčiščuje skozi vsak posamezen odkrušek v knjigi – bodisi v podobah, doživetjih ali slikah 60-letnega obdobja Andreja Šubica.

Damjana Peternelj