Šola na piedestalu

Verjamem, da je v zadnjem času vedno več ljudi, ki znanje postavljajo na sam vrh lestvice vrednot. Ko so se s prihodom novega koronavirusa in z rastjo števila okužb začela zapirati vrata hramov učenosti, smo bili vsi po vrsti neprijetno presenečeni, neredko pretreseni in šokirani. Čeprav je spomladanska zapora, ki smo ji vsi pripisovali kratkotrajnost, trajala cele tedne, so se učenja na daljavo kmalu naveličali celo tisti najbolj zagreti ljubitelji migetajočih zaslonov, ki so sicer v "normalnih" časih navdušeno čepeli pred tablicami, telefoni in računalniki. Spoznali so, da šola ni samoumevna in da je pouk v živo privilegij – boniteta, ki se je večina sploh ne zaveda. Ob koncu neprostovoljne priklenjenosti pred računalniški zaslon, ki je tokrat namesto igric prikazoval resne, vedno bolj zahtevne in zapletene učne vsebine, smo vsi komaj čakali, da se spet odprejo šolska vrata. Pred njimi so "v vrsti stali" naveličani, upehani in izmučeni, nemalokrat povsem nemočni in zaskrbljeni starši pa tudi učitelji, vzgojitelji, pedagogi, psihologi in sociologi, najbolj pa seveda otroci.

V času zaklenjenih šolskih vrat, ki so povzročala nasprotovanja in trenja ter dotlej neznane in nepredstavljive stiske vsem, je bilo mogoče na vsakem koraku slišati otroke in mladostnike, ki so si želeli nazaj v šolske klopi. Vrnitev v razred, k svojim sošolcem in prijateljem, k učiteljem in vsem zaposlenim na šoli se je iz običajnega repa seznama mimogrede zavihtela na sam vrh lestvice želja. Šola je nepričakovano postala "kraj srečnega imena" predvsem zato, ker so vsi učeči se posamezniki spoznali, da je učenje v šolskih klopeh bolj zanimivo in privlačno, učinkovito in spodbudno, prijetno in prijazno, predvsem pa bolj uspešno od tistega, ki se odvija na daljavo.

Odveč je poudarjati, da je učenje v šoli pravica, obveznost in privilegij hkrati. Tega so se zavedale številne generacije, vse od časov avstrijske cesarice Marije Terezije, ki je leta 1774 v Sloveniji uvedla splošno šolsko obveznost. Ta ni bila ukinjena nikoli do marca lani, ko so se v prvem valu z vladnimi ukrepi prvič zaprla šolska vrata. Zapora se je nato pojavila še oktobra lani v drugem valu in nato še v tretjem valu v začetku aprila letos. Šole se zapirajo tudi v domovini napredne avstrijske cesarice, odprte pa ostajajo v Skandinaviji, na Nizozemskem, v Franciji, Španiji in ostalih državah, kjer učenje in znanje postavljajo na piedestal – v državah, ki so se zasidrale in uveljavile v družbi znanja.

Verjamem, da je veliko staršev začelo bolj ceniti pedagoško delo učiteljev in vzgojiteljev. Tudi najbolj izobraženi in razgledani starši pogosto ne morejo nadomestiti razlage, pojasnil in spodbude učiteljev in vzgojiteljev. Neka mama mi je rekla, da ji v trenutku, ko mora otroku razložiti vremenske pojave, nobena diploma nič ne pomaga. Poleg tega poteka v razredu tako učna kot socialna interakcija, ki je za otrokov razvoj nenadomestljiva. 

Podobno kot za človeški dejavnik velja tudi za prostorski. Učilnic, kabinetov in ostalih nepogrešljivih kotičkov ni mogoče z dekretom prenesti na druge koordinate. Poskus, da bi za domačimi štirimi stenami na ukaz potekale vse dejavnosti, ki se sicer odvijajo na različnih lokacijah, se v praksi težko obnese. Zato bodo te generacije prikrajšane za ogromno ur "pravega pouka", nekateri otroci so polni frustracij, strahu, stisk in bolečin, občutkov prikrajšanosti in omejenosti. Seveda je vsak otrok zgodba zase. Mislim, da je mlajšim nekoliko lažje, lažje je tudi tistim otrokom, katerih starši poskušajo to stanje čim manj dramatizirati. Veliko pa je otrok, ki so zapadli v različne odvisnosti in bodo potrebovali kar nekaj časa, da se bodo izvlekli iz njih. A ne samo časa, potrebovali bodo ljudi – starše, učitelje, zdravnike, da si bodo vzeli čas zanje, jih poslušali in tudi ustrezno pomagali. Te otroke bo treba opolnomočiti, da se bodo potem lažje in spet z veseljem učili.

Kljub težkim in nepredvidljivim časom je dobro pred sabo postaviti ustrezne cilje, ki nas ženejo naprej. Ko so znano slepo pisateljico Hellen Keller vprašali, kaj je še hujše kot biti slep, jim je odgovorila, da je hujše kot biti slep videti, a ne imeti ciljev. Seveda bomo tudi pedagoški delavci postavljeni pred nove izzive, nove vsebine in nove prijeme pri vodenju in usmerjanju otrok, predvsem pa jim bomo morali pomagati pri reševanju njihovih stisk.

Mirjam Bogataj