Spominska plaketa Franciju Fortuni

Kaj vam pomeni spominska plaketa?
Ko mi je predsednik društva Rafael Krvina sporočil, da bom prejel priznanje, sem bil kar malce presenečen, saj v zadnjem času zaradi bolezni v društvu nisem več aktiven. Pred tem sem kar nekaj časa posvetil delu v društvu. Mislim, da je plaketa tudi priznanje za društvo in dokaz, da dobro dela.

V delo PD ste bili vpeti skoraj 50 let. Kako se spominjate svojih planinskih začetkov?
Za hojo v hribe me je navdušil sosed Ivan Ržek. Tako sem že kot šolar postal član Planinskega društva Škofja Loka. Največkrat je bil naš cilj Blegoš. S kolesom do Suše in nato peš do vrha. V spominu mi je ostal pohod na Ratitovec. Ko smo bili že v koči, nas je zajela nevihta in smo morali prenočiti. Taka doživetja ostanejo v spominu. In tudi ljubezen do gora.

Prvič ste predsednik društva postali tri leta po ustanovitvi PD Gorenja vas (1974). Kakšne so bile tedaj vaše naloge in kakšne v drugem in tretjem mandatu?
Ko je po preteku dveh let takratna predsednica Mirjana Puc zaključila svoje delo, sem bil na predlog Marka Miklavčiča izvoljen za predsednika. Izvedli smo tečaj za gorske stražarje, organizirali nekaj predavanj z diapozitivi in izletov. Za izlete so se prijave zbirale v trgovini Pri Palčku. Treba je bilo dobiti prevoznika, kar je takrat predstavljalo izziv, saj telefonov še ni bilo. Malce smo improvizirali in k sreči se je vse dobro izšlo. Naslednja mandata sta bila povezana predvsem z urejanjem zavetišča na Jelencih, kjer smo obnovili streho in postavili drvarnico. Nabavili smo tudi nekaj opreme za vodnike. Po osamosvojitvi in denacionalizaciji smo začeli urejati lastništvo zavetišča. Najprej smo stavbo odkupili od Gozdnega gospodarstva Kranj. Za parcelo smo vložili zahtevo po izvzetju iz postopka denacionalizacije, kar so takratni lastniki sprejeli. Nato je trajalo kar nekaj let, preteklo precej pota, izvedenih je bilo veliko pogovorov, da smo parcelo kupili in vpisali v zemljiško knjigo. Na izlete smo hodili največ v Julijske Alpe in Karavanke. Enkrat letno smo se povzpeli tudi na Triglav. Nekaj izletov smo organizirali tudi v tujino: Italija, Črna gora, Hrvaška …

Leta 1976 ste bili tudi eden izmed glavnih organizatorjev planinskega pohoda na Blegoš. Kako se spominjate prvega pohoda in organizacije?
Prvi pohod na Blegoš je bil organiziran na pobudo predsednika PD Sovodenj Slavka Hribarja. Združil je planinska društva Žiri, Sovodenj in Gorenja vas in tako smo nekaj let skupaj organizirali pohod ob dnevu zmage. Po nekaj letih je zanimanje za omenjeni pohod v društvih Žiri in Sovodenj upadlo. V želji po ohranitvi pohoda smo se odločili, da ga organiziramo v sodelovanju s PD Škofja Loka. Ko je po katastrofi v Černobilu leta 1986 upadlo zanimanje za šolski pohod v soboto, je padla odločitev, da bo pohod samo v nedeljo. Spomnim se, da me je po prvem pohodu, ki je bil ravno po denacionalizaciji, gospa Heinrihar malce okarala, saj je nismo vprašali za dovoljenje za postavitev šotorov na njihovi posesti. Obljubil sem ji, da se bomo poboljšali in vse se je lepo uredilo. (smeh) 

Ste tudi planinski vodnik. Kam ste najraje peljali skupine? So bili to pohodi po Sloveniji ali zunaj nje? Vam je kakšna tura ostala posebno v spominu?
Leta 1982 nas je devet članov društva opravilo tečaj in izpit za planinskega vodnika. Danes imava od teh licenco še Drago Trček in jaz. Največ smo hodili po gorah Slovenije. Bili smo tudi v tujini. Zanimiva sta bila izleta v Romunijo in Makedonijo. Ta izleta sta mi še posebej ostala v spominu, saj smo potovali z vlakom, kar je prav posebno doživetje.

Velik pomen za društvo ima tudi manjša koča – zavetišče na Jelencih, katerega gospodar ste bili nekaj časa.
Po besedah trenutnega predsednika je zavetišče na Jelencih koča, ki nima razgleda, ima pa zato dušo. Oskrbnik oziroma dežurni je hkrati tudi gost v zavetišču, kar ustvari posebno vzdušje, ki ga v drugih kočah težko doživiš. Kot gospodar moraš skrbeti, da nobene stvari ne zmanjka, da je lepo pospravljeno in urejeno.

Predsednik, član nadzornega odbora, planinski vodnik, gospodar … Veliko odgovornih vlog za enega človeka. Kako ste vse to zmogli?
Ko si enkrat vpet v delo društva in poznaš delovanje, se težko izogneš še kakšni funkciji. (smeh) Tako sem bil v nadzornem odboru, več kot 40 let sem planinski vodnik. Zdaj žal zaradi bolezni ne vodim več izletov, a so na ta čas ostali lepi spomini. Seveda vsega tega ne bi zmogel brez podpore domačih.

Kako ocenjujete delovanje PD Gorenja vas danes?
Vesel sem, da društvo uspešno deluje in je število članov v porastu. So pa zdaj drugi časi in drugačne zahteve. Naslednje leto bo društvo praznovalo 50. obletnico ustanovitve in je prav, da ga podpremo in mu tako omogočimo uspešno delo še naprej.

Lidija Razložnik