Šport in ustvarjalnost gresta z roko v roki

Po številnih sodelovanjih širom sveta, tudi za NASO in ameriško vojsko, se je eden skromnejših, a prepoznavnejših slovenskih oblikovalcev, Rok Oblak, po rodu iz Gorenje vasi, vrnil domov. Mimogrede: oblikoval je tudi zdajšnjo podobo Podblegaških novic.

Je bila odločitev za oblikovalsko pot samoumevna?
Najprej sem bil bolj navdušen nad športno kariero, saj sta mi bila vzor oče in brat, vendar me je vseskozi spremljala tudi bolj ustvarjalna žilica, predvsem oče me je zelo podpiral pri raznih hobijih, kot sta bila risanje in še bolj modelarstvo, ki je bilo mislim da glavni temelj za moje ustvarjanje. Sedaj pa se mi zdi dokaj samoumevno, da se ukvarjam z oblikovanjem izdelkov: kombinacija staršev – oče orodjar in mami frizerka – na eni, bolj tehnični strani in na drugi bolj umetniški, estetski tip.

Kakšna pa je bila tvoja poklicna pot?
Takoj po študiju na akademiji za likovno umetnost in oblikovanje sem se zaradi kadrovske štipendije v žirovski Alpini tam zaposlil kot produktni vodja smučarskih čevljev. To je bila super izkušnja. Sem pa takrat vseeno imel željo nadaljevati bolj v smeri neindustrijskih projektov, zato sem razmišljal o nadaljnjem študiju v tujini. Pot me je vodila v Kanado, kjer sem na univerzi Emily Carr v Vancouvru za predložen portfolio prejel podporo v višini polovične šolnine. Tam sem ostal pet let, saj sem se že med študijem zaposlil na zelo zanimivem projektu, redno pa sem obiskoval tudi sosednje ZDA, kjer sem opravljal raziskovalno plat študija.

Se je tam začelo tvoje sodelovanje z NASO in ameriško vojsko?
Prav zaradi mojega dela v Alpini so me, prek fakultete, v Kanadi našli trije partnerji, ki so imeli idejo razviti monitor za spremljanje statistike pri smučanju, ki se prikazuje na mini ekrančku pri očeh. To sedaj poznamo kot 'heads-up-display', ki ga je kasneje razvil tudi Google. Moje delo je bilo oblikovanje vseh vizualnih elementov, od celostne podobe do samih informacij na ekranu. Kasneje smo ugotovili, da je naša tehnologija primerna za zelo različne aplikacije, tako se je rodilo tudi sodelovanje z NASO, kjer sem oblikoval prototip vmesnika za potencialni pristanek na Marsu. Za ameriško vojsko pa sem sodelovanje po kratkem uvodnem delu zavrnil, moralno mi je bilo namreč precej sporno.

Si tudi prejemnik nagrade guvernerja Kanade.
Zlato medaljo guvernerja Kanade podelijo študentom za najboljši akademski dosežek na posamezni univerzi in prejel sem jo za svojo magistrsko nalogo. Razvil sem teorijo odprtokodnega oblikovanja za dežele v razvoju, ki je bilo, v določeni meri, nadaljevanje moje diplomske naloge. Raziskoval sem panogo vernakularnega oz. nekakšnega »ljudskega« oblikovanja, ki temelji na tradiciji in lokalnih značilnostih posameznih okolij v deželah tretjega sveta, ampak uporablja sodobne tehnologije za svoj nadaljnji razvoj. Zanimalo me je, kako lahko uporabim obstoječe znanje v ruralnih okoljih za razvoj inovativnih izdelkov.

Za prebivalce v Malawiju si izumil poseben kuhalnik.
Leta 2004 sem bil na študentski izmenjavi v Helsinkih na Finskem, kjer smo sodelovali z WWF – World Wildlife Foundation. Ta se je zavzemala za zaščito posebnih vrst sladkovodnih rib v nacionalnem parku male subsaharske države Malawi. Ribe so namreč izumirale zaradi erozije tal, ki je bila posledica prekomerne sečnje lesa za kuhanje v tamkajšnjih gospodinjstvih. Naša naloga je bila oblikovati kuhalnik na biomasne brikete, izdelane iz organskih odpadkov, ki jih lahko prebivalci naberejo v neposrednem okolju. Moj kuhalnik je bil izdelan iz blata oz. gline, ki je je ravno tako na pretek, naredijo pa ga lahko tudi otroci, saj je bil proces izdelave izjemno enostaven. To je bil moj prvi bolj resni stik z glino, ki me sedaj spremlja tudi pri povsem drugačnih projektih.

Glinene izdelke ustvarjaš pod imenom Salto Dionys ...
To je skovanka iz dveh besed, kjer Salto predstavlja akrobacijo, nekakšno spretnost (pri oblikovanju), Dionys pa je grški bog vina in užitka, kar se mi je zdela zanimiva kombinacija za oblikovanje malce eklektičnih (lahko tudi dekorativnih) keramičnih posod za hrano. Oblikovanje rad vidim kot zabavno športno dejavnost, ki je fizično zahtevna. Glino sedaj večinoma nabiram in gnetem kar sam in tudi pri samem postopku obdelave uporabljam različne »akrobatske« tehnike, kot so ročno stiskanje gline skozi kalupe, 3D tisk in bolj zahtevna ročna obdelava velikih kosov. Fizično delo mi je všeč veliko bolj kot delo za računalnikom.

Kakšni izdelki nastajajo v tvojem studiu in za kakšne namene?
Salto Dionys je nastal na osnovi posebne tehnike iztiskanja gline skozi šablone, ki se ji reče ekstrudiranje, podobno kot je recimo narejena pašta oz. makaroni. Oblikoval sem nekaj takih stiskalnic, med katerimi je tudi predelana preša za papir z močjo 20 ton. Tam lahko izdelam tudi posode večjih gabaritov, ki so trenutno na vpogled v restavraciji CUBO na Šmartinski cesti. Konec meseca pripravljamo tudi bolj pregledno razstavo sodobne uporabne keramike v Centru Rog, kjer bom razstavil tudi vaze, krožnike in skodelice. Prejšnji teden pa sva z Lukom Pleskovićem na Trienalu oblikovanja prejela nagrado za oblikovanje pitnika za čebele in druge opraševalce, ki sva ga poimenovala Čebelino. Razvijam tudi zanimivo keramično steklenico za gin, glazuro iz gradbenih odpadkov in oblikujem poslovna darila iz divje gline.

Kakšen je tvoj način ustvarjanja? 
Ukvarjam se z zelo različnimi projekti, kar ustreza moji nemirni naravi, saj se stvari lahko (pre)hitro naveličam. Delujem v treh delavnicah oz. produkcijskih prostorih v Ljubljani, kjer sodelujem s številnimi ustvarjalci, in delo je res zabavno in pestro. V delavnici Levo, pri Križankah, si delimo studio trije keramiki, trije arhitekti in modna oblikovalka, v produkcijskem laboratoriju Krater pa razvijamo izdelke iz naravnih materialov in biokompozitov, kot so gobni micelij, papirna pulpa in naravna oz. divja glina, ki jo izkopljemo kar v gradbeni jami, kjer je naša infrastruktura. Z razvojem izdelkov iz novih naravnih materialov pa se bom še bolj sistematično ukvarjal v novem Centru Rog, ki se ravno te dni odpira v Ljubljani, kjer bom zaposlen kot mentor pri delavnicah in razvoju projektov v tako imenovanem Zelenem labu.

Kolektiv Krater je na nedavnem grafičnem bienalu Ljubljana prejel posebno omembo za Podivjane zasedbe: »Naše delo je naša infrastruktura!« 
Delo na Kraterju je res pionirsko, saj si želimo postati center za razvoj trajnostnih in regenerativnih praks oblikovanja ter se zavzemamo za divje zelene površine v urbanih okoljih, ki bi pridobile veljavo, tudi drugod po svetu. Sodelujemo z več kot 200 ustvarjalci in institucijami, in to v »džungli« sredi mesta. Hočemo aktivirati kar čim več ljudi v socialno, ustvarjalno in raziskovalno delo, nasproti kapitalu in potrošnji dobrin, ki jih ne potrebujemo.

Kakšni so tvoji načrti v prihodnje? 
Želim si nadaljevati s tovrstnimi projekti tudi v sklopu novega Centra Rog – opravil sem usposabljanje za delo z begunci in migranti ter sooblikoval principe participativnega vodenja institucije, kjer sami uporabniki krojijo usodo centra. Res upam, da bo to zaživelo tudi v praksi. Sicer imam načrte tudi s prodajo svojih izdelkov v tujini, vendar se trenutno v Sloveniji res dobro počutim. Pri svojem delu si želim predvsem zanimivih in zabavnih sodelovanj; vabljeni na mojo Instagram (#saltodionys) in internetno stran (rokoblak.com), kjer si lahko ogledate moje delo.

Bi želel o svojem ustvarjanju še sam kaj dodati?
V dolino se res rad vračam. Enkrat na teden prikolesarim čez Polhograjce, skoraj vedno po drugi poti, do Gorenje vasi, kjer naložim tedensko porcijo zelenjave z maminega vrta in po cesti odromam nazaj v Ljubljano. Hvala seveda tudi izjemnemu športniku in inovatorju očetu Lojzetu, ki mi je vedno znova v inspiracijo in vzor, tako pri športnih kot ustvarjalnih naporih. Po tem, ko je preminil v prometni nesreči, sem začel strastno kolesariti tudi sam. Mislim, da gresta šport in ustvarjalnost res lepo z roko v roki!

Damjana Peternelj