Štiristoletnica Karlovskega mlina

Kraj je podoben globocemu breznu, katero je stvarnica z velikanskim svedrom izvrtala zemlji v skalnato osrčje. Tu in tam se je tekom časa napravilo nekaj zemlje po skalnatih tleh in nastale so tratinate ruše, katere so spomladi lepo zelene in z belimi zvončki in rumenimi trobenticami preprežene. Tedaj pa je tudi v Karlovcu prijetneje, skoraj bi dejal, poetično. Potok, ki si je preril svojo strugo skozi skalovje, šumi tedaj živeje, peneč se po robu, povodnji kosi letajo od skale do skale … 
A tudi človek je zašel tu sem, tudi človek si je postavil svojo kočo semkaj. – Kar živi spomin teh krajev, se ve, da je tu stala karlovška hiša, karlovški malin. Hiša bolj v hribu, malin pa tik vode na robu, postavljen iz slabo otesanih hrastovih hlodov, na vse strani oprt in podprt ob skalo, Tedaj, ko se je sneg tajal po rebrih in gorskih vrhovih, je pridrla časih voda in odplavila pri malinu kako lesovje."

Prvič omenjen kot Lominski mlin
Takole je dr. Ivan Tavčar leta 1881 opisoval Karlovec. Mi pa danes odstiramo zaveso preteklosti Karlovskega mlina, kateri uradno beleži v letošnjem letu 400-letnico svojega obstoja. O tem jasno pričajo pisni viri iz katastrskih knjig in drugih zapisov, ki jih je zbral profesor Alojz Demšar; je pa sklepati, da sega njegov obstoj še v zgodnejše obdobje. Karlovski mlin je prvič omenjen pod imenom Lominski malin leta 1621. V urbarju loškega gospostva je bil Lomičar – tedanji gospodar kmetije in mlina – Jakob Trček, že obvezen gospodi plačevati davke od posesti. V letih 1748–1756, ko so sestavili terezijanski kataster, je bila lastnica tričetrtinske hube (posestva) in mlina Marija Trček (Lomičarjeva). Posest je dobila rektifikacijsko številko 748. Mlin je tedaj imel dve vodni kolesi na nestalni vodi. Ta posest je bila okoli leta 1786 v zemljiški knjigi loškega gospostva razdeljena na kmetijo Lomičar (kasneje razdeljena na dva dela: Gorenji in Spodnji Lomičar – sedanji Prek) in Lominski malin – samostojna posest. Že od leta 1770, ko so hišam dodelili hišne številke, je Lomičarjev mlin imel številko Žirovski Vrh Sv. Antona 11 (danes Žirovski Vrh Sv. Antona 1). Okoli leta 1825, ko so sestavili kataster z mapami in katastrskimi številkami, je ta dobil stavbno parcelo 109.

Leta 2014 mlin zadela povodenj
Prvi vpis v zemljiški knjigi iz leta 1798 se glasi na lastnika, tedaj 36-letnega Antona Lamprehta, ki je omenjeni mlin na potoku Dršak kupil od Lomičarjev 21. aprila istega leta. Anton je prišel izpod Blegoša, iz Dolenje Ravni 4, po domače iz Karlovca, kjer so tudi imeli mlin z dolgoletno tradicijo (zgrajen je bil nekje med letoma 1630 in 1642). Najprej je delal kot mlinar v Fortunovem mlinu v Gorenji vasi, ko pa je postal gospodar mlina v Žirovskem Vrhu, se je tudi hiše oprijelo ime v Karlovcu. Antonu so sledili naslednji gospodarji iz rodbine Lamprehtov: Gašper od 1815, Franc od 1831, leta 1900 je bil lastnik Andrej, ki pa se je pri razbijanju ledu z mlinskega kolesa smrtno ponesrečil; njemu pa so sledili štirje Jerneji, predzadnji je sedanji gospodar z ženo Marijo. Prvi gospodar, ki mu mlinarstvo ni več zagotavljalo osnovnega preživetja, je bil njegov oče Jernej, ki se je bil primoran zaposliti, saj mu žagarska dejavnost na domu, ki bi mu nudila dodatni zaslužek, v tistih časih ni bila dovoljena. Tudi Marija in Jernej sta si svoj čas služila kruh v dolini. Ne meneč se za vse spremembe, pa so se kolesa, danes imenovanega Karlovskega mlina, vztrajno in brez prestanka vrtela naprej in uporno kljubovala vsem tegobam; tudi zadnji veliki povodnji v letu 2014, ki je Karlovec močno prizadela. In tako je še danes. Ne zaslužek, ljubezen je tista, ki jih še ohranja pri življenju – in te imata Jernej in Marija v izobilju in jo razdajata na vse okrog sebe: na družino, svoje delo in zemljo, ki ji pripadata z dušo in telesom in skrbno vsako leto znova obdelata vsak košček domače strmine. Še vedno bi lahko potrdili Tavčarjevo opažanje v prej omenjeni pripovedi, ki pravi: "V mladosti so bili Karlovčanje od nekdaj vsi ednake, velikanske postave in širokopleči. Močni so bili – toda vendar krotkega duha, delali so pa tako, kakor uboga živina. Malin ni stal skoraj nikdar, in stope so tolkle noč in dan. Če ni bilo prosa, se je trlo olje iz češminjevih jagod, lanenega semena in še celo iz žira. Tako so živeli – istinito prav ob potu svojega obraza!"

Že dvesto let lastniki Lamprehtovi 
Če torej pogledamo v preteklo časovno obdobje, ugotovimo, da so Lamprehtovi že dobrih dvesto let lastniki tega štiristo let delujočega mlina v Karlovcu. Leta 1754 je v Poljanski dolini delovalo 97 mlinov, danes je poleg Karlovskega le še eden v Hotovlji. V 50. letih je namreč propadla večina vodnih mlinov, mlini na kamen so skorajda izginili, nadomestili so jih valjčni, s katerimi pa ne moremo pridobiti povsem črne moke, take, v kateri so še vse luščine oz. otrobi. Tej izgubi je predvsem botroval razvoj mlinarske industrije v mestih in pa obveznemesečne dajatve, ki so bile pogosto višje od zaslužka. A Jernej si ne predstavlja življenja brez vrtenja mlinskih kamnov. Mlin je bil že od mladih nog ves njegov svet, v njem je prebil ves svoj prosti čas in se mlinarstva učil od svojega očeta. Z zanimanjem in otroškim občudovanjem je zrl v skladno delovanje mlinarske kompozicije in vdihaval čaroben vonj sveže moke, njen prah pa se je usedel v vse pore njegove biti. Torej tudi ni čudno, da si je še ženo poiskal v sosednjem Gričarjevem mlinu v Volaki.

Še skoraj v celoti tak kot nekoč
V Karlovcu je bila prvotno voda speljana po lesenem žlebu na prvo mlinsko kolo ob hiši in poganjala par mlinskih koles. Od tam dalje je tekla po žlebu na kolo, ki je poganjalo žago, in naprej do spodnjega mlinskega kolesa, kjer so imeli še stope za phanje žita v kašo. Ob hudi povodnji leta 1926 je podrlo tretjino hiše skupaj z mlinom, odneslo stope in poškodovalo tudi spodnji mlin pod žago, ki pa zadnjih dvajset let ne deluje več. Kljub velikemu prizadevanju in izpolnjevanju vseh razpisnih pogojev jim ni uspelo pridobiti nikakršnih finančnih sredstev za obnovo, zato sta nad tem projektom obupala. To pa je predvsem z vidika kulturne dediščine velika škoda. V času velike povodnji so v Karlovcu še živeli od mlinarstva, zato so mlin kar se je dalo hitro obnovili. Tudi sedanji gospodar se je po prevzemu gospodarstva najprej lotil obnove hiše in mlina v njej. Izdelati je dal nove stope, ki so povsem identične prejšnjim, iz spodnjega mlina pa so prestavili črn kamen, kjer nastaja moka za polnozrnati kruh. Tako imajo danes dva para mlinskih kamnov; po enega belega in črnega ter stope, ki ječmen spremenijo v ješprenj, proso pa v proseno kašo. Leseno mlinsko kolo, ki je propadlo, je zamenjala turbina, lesen žleb, po katerem je tekla voda na kolo, pa je nadomestila cev, po kateri priteče voda na turbino. Vse drugo je še čisto tako kot nekoč.

Zmeljejo nekaj deset ton žita na leto
Danes se v mlinu zmelje nekaj deset ton žita na leto. Žita Jernej odkupuje od stalnih dobaviteljev, ki pri pridelavi upoštevajo dobro kmetijsko prakso. To se zelo pozna na moki, ki je zato tudi kakovostna, kar se pozna v okusu drobnega peciva in keksov, ki jih v domači pekarni veliko napečejo in je danes tudi glavna dejavnost na kmetiji. Hčerka Ines je že zaposlena v domači pekarni, njena sestra Nika pa je še dijakinja, medtem ko so si Jernej, Karmen in Tanja že ustvarili svoje družine in odšli od doma, očeta Jerneja in mamo Marijo pa razveselili s šestimi vnuki. Kolo časa se neusmiljeno vrti, tisti beli prah iz mlina se je tudi že pričel počasi oprijemati gospodarjevih las, kar pa le poudarja njegovo izkušenost in zanesljivost. Tako kot se je mlinski kamen v zadnjih sto letih obrabil za kakih pet centimetrov in ima še vedno debelino tridesetih centimetrov, kar zadostuje še za kar nekaj rodov, le vodo potrebuje za svoj pogon, tako tudi Jernej za svoje delo potrebuje pomoč in podporo svoje žene, to pa ima zagotovljeno. Oba pa za delo seveda potrebujeta zdravje in nekaj sreče. Upamo v resničnost še ene Tavčarjeve ugotovitve, s katero tudi zaključujemo tale prispevek in se glasi takole: "Tu nam je povedati, da je bil Karlovški rod od nekdaj takov, kakor je še sedaj. Karlovčanje so od nekdaj doživeli sivo starost, dolga leta, dolgo življenje. Kar stoji Karlovec, je bilo to tako, in tako, upamo, ostane tudi v bodočnosti!"
(Podatki so povzeti iz raziskave, ki jo je o tem opravil profesor Alojz Demšar.)

Popravek - iz februarske številke Podblegaških novic
V prejšnji številki Podblegaških novic (december 2021) sem objavila prispevek o 400-letnici Karlovskega mlina v Žirovskem Vrhu Sv. Antona. Uvodni Tavčarjev citat iz novele V Karlovcu se nanaša na Karlovec v Dolenji Ravni, in ne na Karlovec v Žirovskem Vrhu, kot sem netočno zapisala v prispevku. Iz Dolenje Ravni se je v Žirovski Vrh priselil Anton Lampreht in s seboj prinesel tudi njihovo hišno ime "u Karlovcu". Skupne osebnostne lastnosti pa si delijo tako eni kot drugi, saj oboji izhajajo iz skupne karlovske rodovine iz Dolenje Ravni. Zgodovinarki in bibliotekarki ge. Heleni Janežič se zahvaljujem, ker me je opozorila na napako, za katero se vsem bralcem iskreno opravičujem. Tilka Žakelj

Tilka Žakelj