Sto eno leto star kozolec našel novi dom

Uroš je ljubitelj stare gradnje in modrosti naših prednikov, sicer pa inženir gradbeništva, zaposlen kot konservator na Zavodu za varstvo kulturne dediščine, območna enota Kranj. Že pred časom je kozolec opazil na domačiji Par Čerinkarju na Gorenjem Brdu. Z lastnikom se je dogovoril za odkup, nato pa ga s pomočjo prvotnih lastnikov, prijateljev, sosedov in družine razstavil, ga prepeljal domov in ga na novo postavil. 

Ker so bili nekateri deli, predvsem masivni stebri, od zoba časa že precej načeti, jih je po tradicionalni tesarski metodi dopolnil z novimi kosi lesa. Kot je pojasnil, je kozolec izdelan v glavnem iz hrasta, manj izpostavljeni deli pa so iz smrekovega lesa. Spoji elementov so deloma zabiti z lesenimi žeblji ali »cveki«, deloma s kovinskimi žeblji, dosti spojev pa je samo tesarsko preklopljenih in brez žebljev, zato jih je dokaj lahko razstavljati. Če je spojev s kovinskimi žeblji več, ti pogosto korodirajo ter je razstavljanje in ponovno sestavljanje bistveno težje. Kozolec je postavljen točno na isto mesto, kjer je do leta 2004 stal prejšnji kozolec z zidanimi stebri, ki je bil tega leta zaradi dotrajanosti porušen. Kozolec je bil na prvotni lokaciji na Gorenjem Brdu postavljen na tri »štante«, od tega je bil en »štant« dodan po letu 1945, na novi lokaciji na Srednjem Brdu smo se odločili za ohranitev prvotne konstrukcije z dvema »štantoma. Kozolec nosi letnico 1922, tako da letos praznuje 101. obletnico postavitve. Je priča spretnega obrtnega znanja prednikov in kmetijske kulture tedanjega časa. Uroš je kot pozoren opazovalec odkril še, da kozolec vsebuje dele še starejšega kozolca, kar dokazuje, da so tudi pred stoletjem dobro poznali koncept ponovne uporabe. Po ostankih lesenih cvekov na strešni konstrukciji je razbral tudi, da je bil kozolec prvotno krit s slamo. Na kozolcu je ob demontaži našel nekaj kosov cementnega špičaka, ki so na spodnji strani še imeli prilepljene stare časopise iz obdobja med obema vojnama. Časopisni papir so nekoč podlagali v kalupe za cementne strešnike. Drogovi ali »late« v »oknih« so v glavnem iz smrekovih sušic. Kozolec je sicer bolj tesarske izdelave, brez posebnega mizarskega okrasja, kar je značilno za kozolce na Gorenjskem, medtem ko so tisti na Dolenjskem bistveno bolj umetelno izdelani. Uroš, ob strani mu stoji tudi žena, za kar ji je hvaležen, na tak način ohranja lokalno stavbno dediščino in stara obrtna znanja za prihodnost.

Jure Ferlan