Sto let od podpisa pogodbe v Rapallu

Ker se je podpis leta 1920 zgodil v letoviškem mestecu Rapallo ob obali Ligurskega morja, nedaleč od Genove, se je pogodbe oprijelo ime Rapalska pogodba. Določila je mejo med državama, s čimer je bila približno tretjina slovenskega narodnega ozemlja dodeljena Italiji, ki je v zameno priznala Kraljevino SHS. Italija je zaradi ozemeljskih teženj do Južne Tirolske in do ozemelj proti vzhodu vstopila v prvo svetovno vojno spomladi leta 1915, potem ko je podpisala tajni sporazum v Londonu. V njem so ji sile Antante ponudile želena ozemlja v zameno za vstop v vojno na njihovi strani. S tem se je odprla soška fronta. Sporazum je bil tajen le do leta 1917, ko je od njega odstopila naslednica carske Rusije, po oktobrski revoluciji nastala Sovjetska zveza. Njen voditelj Lenin je to pogodbo objavil kot eno izmed sramot zahodne diplomacije. Po porazu in razpadu Avstro-Ogrske v novembru leta 1918 je Italija zasedla celo nekaj več ozemlja, kot je bilo dogovorjeno. Italijanska vojska je med drugim zasegla plovila nekdanje avstro-ogrske vojne mornarice, ki jo je cesar Karel I. zapustil državi SHS. Italijani so zasedli Istro, severno Dalmacijo in nekatere otoke ter Primorsko do Postojne. Želeli so zasesti ozemlje vse do Ljubljane, vendar jim je odločna akcija slovenske strani to preprečila.
Na Pariški mirovni konferenci leta 1919 so bili Slovenci in Hrvati formalno zastopani v delegaciji Kraljevine Srbije, saj Kraljevina SHS do podpisa mirovne pogodbe ni bila uradno mednarodno priznana, kar je predstavljalo precejšen problem. Predsednik ZDA Woodrow Wilson, ki je imel pomembno besedo pri odločanju o povojni ureditvi meja, ni v celoti priznaval londonskega sporazuma in celotnih italijanskih apetitov po zahtevanem ozemlju. Dogovor takrat ni bil sklenjen, a je bilo predlagano, da Kraljevina SHS in Italija to uredita dvostransko. Naslednje leto je sledila tridnevna konferenca v Rapallu, kjer so predstavniki Italije nastopili zelo samozavestno in dosegli razmejitveno črto Peč–Mangart–Triglav–Krnice pri Novakih–Špehovše–Hotedršica–Planina pri Postojni–Snežnik–Reka. Na Jadranu so ji poleg Istre pripadli otoki Srakane, Unije, Cres, Lošinj, Lastovo, Palagruža in mesto Zadar. Na meji so postavili številne razmejitvene kamne, tako imenovane konfine, ki so bili oštevilčeni, na njih pa je bila letnica 1920. Delili so se na večje glavne in manjše vmesne. Veliko je še ohranjenih.
Italija in kraljevina SHS, kasneje Jugoslavija, sta pozneje sicer podpisovali sporazume o prijateljstvu med državama in medsebojnem sodelovanju, a je bila z njimi dejansko zaščitena le italijanska manjšina na Hrvaškem. Slovenci, ki so ostali pod Italijo, so kmalu občutili raznarodovalni pritisk čedalje močnejšega fašizma in s tem bolj ali manj prisilnega poitalijančevanja. Rapalska meja je slovensko prebivalstvo, ki je dotlej živelo v državi Avstro-Ogrski, neusmiljeno razdelila na dva dela. Ta razdelitev je močno prizadela tudi kraje v gorenjevaški občini, Gorenja vas pa je postala obmejno naselje. Tu je država SHS, kasneje Kraljevina Jugoslavija, namestila nekatere obmejne urade, ob samo mejo pa stražarje, srbsko imenovane graničarje, Italija pa na svoji strani tudi številne varuhe meje. S tem so v te kraje prišli ljudje, ki jih domačini dotlej niso bili vajeni. Vse to je vplivalo tudi na tukajšnje gospodarsko področje.

Jure Ferlan