Strastni zbiratelj starin

Henrik Peternel rad pobegne od te novodobne tehnologije v svojo sobo s starinami, ki si jo je uredil v hiši na Hotavljah. Njegovemu vabilu, da mi razkaže svojo zbirko, sem se rada odzvala. Henrik me je čakal pred staro domačo hišo, iz katere se z ženo Ivanko nista želela izseliti niti, ko je bila nova hiša, ki sta jo zgradila poleg stare, primerna za vselitev. Tja sta se preselila Ivankina oče in mama. Henrik pa je z družino ostal v stari. Najprej sva si ogledala zanimivo zbirko, ko jo ima na hlevu. Pod rjuho so se skrivali stari Tomosovi motorji, za katere pove, da so vsi obnovljeni in delujejo. Pokaže mi 74 let star otroški voziček in nekaj starih koles, ki še čakajo na obnovo. Odšla sva v hišo. Že takoj ob vstopu zagledamo skrbno zložene in urejene predmete, ki so jih nekdaj uporabljali pri hiši: od starih likalnikov, med katerimi je eden celo lesen, do posode in loncev, ki so se uporabljali nekdaj pri kuhanju v črni kuhinji. Posebno mesto imajo predmeti, ki sta jih za sabo pustili prva in druga svetovna vojna. Predvsem pa vojaki, ki so gradili rapalsko mejo, ki je potekala le nekaj metrov proč od hiše. V oči mi pade zanimiv zaboj, v katerem so iz letal na Gorenjo vas odvrgli strelivo, o čemer hrani tudi fotografski material … Mimo vseh mogočih predmetov in naprav, ki jih je rešil pred uničenjem, se povzpneva v njegovo sobo, kjer preživi prenekatero urico ob prebiranju starih dokumentov in knjig, ki jih hrani v veliki omari. Po stenah je vse polno različnih, predvsem zelo starih nabožnih slik. Sede za mizo, navije staro uro in poslušava močno enakomerno tiktakanje. Odpre omaro in pokaže več deset različnih jaslic. Od papirnatih, glinenih, lesenih, do glinastih reliefnih jaslic v enem kosu. Knjige, molitveniki in različne listine, ki jih enega za drugim potegne iz omare, nosijo letnice tudi krepko pred letom 1800. Ob steni stoji nekaj lepo ohranjenih starih šivalnih strojev in celo zelo star pisalni stroj. Na mizici in v kotu nad njo je vse polno lepih nabožnih kipcev in drobnih starin, ki jih je rešil pozabe in uničenja. Čas med temi starimi predmeti nama hitro mine in vrneva se v hišo – dnevni prostor, kjer mi Henrik pokaže še veliko zbirko starih fotografij in razglednic.

Henrik pove, da ima že od nekdaj rad starine, a da na raznih bolšjih sejmih le redko kdaj kaj dobi. Večino predmetov so mu podarili ljudje, ki niso vedeli, kaj bi z njimi, Henrik pa je v njih videl vrednost, ki je ne vidi vsak. Marsikomu bi bili predmeti navlaka in smeti, a ko jih vidimo lepo urejene po stenah, se pokaže njihova vrednost.

Lepo je, da so še zbiratelji, ki skrbijo, da predmeti, s katerimi smo rasli in so bili nekoč obvezni del vsakdana, ne odidejo v pozabo. Henrik Peternel je zagotovo eden izmed njih.

Hermina Jelovčan