Tobaka niso prodajali kar za vsakim vogalom

Emajlirana kovinska plošča dimenzij 35 cm x 25 cm je bila nekoč nameščena na trgovini Franca Šturma v Podgori. Na njej je napis v dveh tujih jezikih, srbščini (v srbski pisavi cirilici) in hrvaščini, ki je sporočal, da v stavbi, na katero je bil pritrjen s kovanim nosilcem v obliki črke Y, prodajajo izdelke iz tobaka. Ker je bila to uradna tabla, predpisana s strani takratnih oblasti, je na sredini ob srbski trobojnici grb Kraljevine Jugoslavije. Na spodnjem desnem robu je napis A. Westen, d. d., Celje. Gre za oznako tovarne emajlirane posode Adolfa Westna in družbenikov v Celju, ki se ni branila niti proizvodnje takšnih uradnih tabel. Iz nje je po drugi svetovni vojni nastala tovarna Emo Celje. Takratna država je imela monopol na petrolej, cigaretni papir, vžigalice, sol, tobak in saharin ter njihovo posebno obdavčitev. Kdor je hotel prodajati tobak, je moral imeti državno dovoljenje in so ga tudi nadzorovali. Glede prodaje tobaka to velja še danes, le da se visoke dajatve pri njegovi prodaji imenujejo trošarine. Za izdelavo cigaretnega papirja je bila v Kraljevini Jugoslaviji le ena tovarna, in sicer na Sušaku, medtem ko so vžigalice izdelovali v petih tovarnah. Le-te so bile v Jugoslaviji dražje kot v drugih državah, zato je bila tudi njihova poraba manjša. Na manjšo prodajo so vplivali tudi bencinski vžigalniki, za katere je bila taksa minimalna. Tobačnih tovarn je bilo šest, med njimi ena v Ljubljani, dve samo za cigare, 46 predelovalnic tobaka ter ena delavnica za izdelovanje lesenih zabojev za tobačne izdelke.

Jure Ferlan