Umetnost in trpljenje

Igro je režiral sam avtor, ki je prav tako odigral eno izmed vlog. Predstava je uprizorjena kot del projekta, s katerim so Poljanci zaznamovali nekaj obletnic znanih poljanskih ustvarjalcev (npr. 170. obletnico rojstva Ivana Tavčarja) in v spomin na nedavno preminulo Sely De Brea Šubic, ki je med sodobniki obudila spomin na nekatere pozabljene poljanske ustvarjalce. Igra se navezuje tudi na retrospektivno razstavo likovnih umetnikov z območja današnje občine Gorenja vas - Poljane, ki je še vedno na ogled v preddverju in v dvorani Kulturnega doma. Medrug Polanci je igra, ki postavlja poseben mejnik v zgodovini poljanskega ljubiteljskega gledališča. Za razliko od dosedanje prakse, ko je za uspešno uprizoritvijo neke igre (po pravilu na besedilo Ivana Tavčarja) sledilo nekajletno mirovanje gledališke sekcije, so uspešnim izvedbam Visoške kronike relativno hitro sledili Medrug Polanci. Čeprav je dogajanje igre umeščeno v konkreten zgodovinski čas, je avtor v igro vpletel sosledje dogodkov in misli, ki niso izključno dokumentarne narave. Morda pa je najbolj pomembno to, da je avtorju, bolj kot dejanska ali namišljena dejstva, ključna misel o neki značilnosti/posebnosti okolja (duh kraja – genius loci), ki posameznikom v skoraj zaporednih generacijah Poljancev vtisne pečat ustvarjalnosti. In tako na primeru likovnih ustvarjalcev postane njihova zastopanost v zbirkah Narodne galerije nesorazmerno visoka glede na število prebivalcev doline, iz katere izhajajo, kot je avtor nekje zapisal. To, da je besedilo napisano v poljanskem narečju, ni naključje, ampak logično dejanje, ki dodatno zaznamuje to značilnost/posebnost kot drugačnost, ki povezuje Poljance, jih pa razlikuje od drugih.

Igra je sestavljena iz treh dejanj. V vsakem dejanju je predstavljen dialog dveh ustvarjalcev o temah, ki jih je avtor prepoznal kot ključne za vsakega posameznega ustvarjalca ali za njun odnos.

V prvem dejanju spremljamo pogovor Jurija Šubica (Andrej Šubic) in Ivana Tavčarja (Uroš Čadež) ob zaključevanju portreta štiriintridesetletnega Tavčarja. Skupaj sta se našli dve uspešni, ampak zelo različni osebi, katerih pot do uspeha se je močno razlikovala. V tem pogovoru prvič slišimo misel, da umetnost nastane lahko le iz trpljenja. Sogovornika izmenjata veliko informacij – Tavčar je v tem nekoliko bolj skop, razen ob obsežnejšem pojasnjevanju svojih liberalnih stališč. Kljub določenim razlikam jih že omenjeni duh kraja trdno povezuje in utrjuje njuno pripadnost okolju, iz katerega izhajata.

Drugo dejanje prikazuje obisk mladega študenta in režiserja Andreja Šubica (Tine Šubic) pri njegovem starejšem sorodniku slikarju Ivetu Šubicu (Bojan Trampuš) po uspešno izvedeni predstavi Šarovčeve slive na Tavčarjevih dnevih leta 1981. Dotakneta se ideološke razdeljenosti Poljancev med in po drugi svetovni vojni ter nezaceljene rane – porušene poljanske cerkve in uničenih/odtujenih izdelkov Šubičeve podobarske delavnice. Izkušeni slikar razloži mlademu študentu, zakaj so njegovi partizani žalostni ter človeško topli. Trpljenje v vojni povzroča agresivno vedenje, vendar brez izkušnje tega trpljenja ne bi bilo njegovih umetniških del.

In če se prvi dve dejanji ukvarjata s preteklostjo, v tretjem dejanju srečamo dva sodobnika – slikarko Majo Šubic (Jerneja Bonča) in kiparja Metoda Frlica (Peter Cankar), ki obravnavata vprašanja o naravi umetniškega ustvarjanja in vplivu umetniške prakse na izboljšanje sveta, v katerem živimo, oz. tudi umetnosti kot provokaciji in spodbudi o premisleku tradicionalnih vrednot. Poleg aktualne ekološke tematike obravnavata tudi vpliv aktualne pandemije na njuno ustvarjanje. Medtem ko Maja zagovarja premike "po malem", jo Metod nagovarja z bolj radikalnimi posegi.

Vsa tri dejanja so "obrobljena" s skladbo Uršule Ramoveš na besedilo Janeza Ramovša. Avtor skladbo uporabi, da z njo poudari, kako trajna je (za nazaj in tudi za naprej!) ta značilnost/posebnost kraja. V ozadju odra se ves čas nevsiljivo predstavljajo izseki s slik avtorjev, predstavljenih na omenjeni retrospektivni likovni razstavi Medrug Polanci.

Za ljubiteljsko gledališko sekcijo je uprizoritev tako zahtevne igre izjemen dosežek. Kljub zahtevnosti besedila, ki je polno informacij, kompleksnih fraz in aluzij, so se igralci z njim uspešno poistovetili. K uspešnemu zaključku projekta je prispevalo tudi ponovno sodelovanje profesionalne režiserke Tatjane Peršuh kot svetovalke režiserja ter izjemno veliko število vaj. Neprecenljivo delo je opravila tudi tehnična ekipa v ozadju. Polna, vendar zaradi omejitvenih ukrepov manj zasedena dvorana je z naklonjenostjo pozdravila novo igro. Ponovitve so načrtovane, vendar bodo prilagojene zdravstvenim razmeram v okolju.

Goran Šušnjar