V Himalaji jedel potico

Odprava v Nepal je potekala med 29. marcem in 15. aprilom lani, ravno v času velikonočnih praznikov. Organizator Metod je mislil na vse ter za vse udeležence priskrbel pravi slovenski velikonočni zajtrk s potico, šunko in pirhi. Kot je pojasnil Ivan, so se razdelili v dve skupini, ena, sestavljalo jo je osem članov, med njimi tudi on, je odšla na himalajski treking do baznega tabora pod gorovje Anapurna, preostalih šest pa se je odpravilo raziskovat nižje predele Nepala. Udeležencem trekinga do baznega kampa pod Anapurno na 4130 metrov nadmorske višine so pomagali nosači, spremljala pa sta jih vodnik skupaj s pomočnikom ter voznik, vsi domačini. Vseh 15 oseb se je stlačilo v majhen kombi in se odpravilo na pot, najprej do 220 kilometrov oddaljenega mesta Pokhara. Od tam so krenili pod mogočno Anapurno, katere najvišji vrh Anapurna I sega 8091 metrov nad morsko gladino in je deseta najvišja gora na svetu. Velja za prvi osvojeni osemtisočak. Vzpon nanjo velja za enega najtežjih. Na poti so šli skozi tipično nepalsko pokrajino, za prenočevanje in okrepčilo so se ustavljali v »lodgih«, kakor jih tam imenujejo, po naše bi se lahko reklo planinskih kočah. Pot so začeli na 900 metrih nadmorske višine. Do cilja so hodili štiri dni. Prečkali so globoke soteske po bolj ali manj trdnih visečih mostovih, ki so značilni za Himalajo. V nižjih predelih so opazovali raznoliko rastlinje, tam so uspevale banane in rododendroni. Ivan je opazil, da je bilo pivo mogoče dobiti na vsakem koraku, vendar je bila cena zasoljena. Je pa že tudi sem prodrla kokakola. Pogosto so videli različne templje, imenovane stupe, okrašene z molilnimi zastavicami v beli, rumeni, rdeči, modri in zeleni barvi, ki simbolizirajo temeljne elemente. Z nosači so se uskladili tako, da so ti hodili posebej, skupaj so prišli zvečer, da so udeleženci trekinga lahko prevzeli svojo prtljago. Med potjo so opazovali 6997 metrov visoko goro Mačapučara . Ime pomeni ribji rep, na katerega z ene strani spominja njena oblika. Vzpon nanjo je prepovedan, saj velja za sveto.

Na drugi dan pohoda so prejeli opozorilo domačinov, da je na določenem območju Anapurne prepovedano jesti goveje in svinjsko meso. Če bi ga, bi se s tem zamerili bogovom in bili za to kaznovani. Zato so jedli pretežno zelenjavo, posebno dober je bil riž, kakršnega se v Evropi ne dobi. V teh predelih je vsak popoldan deževalo, zato so se z vodnikom dogovorili, da bodo zgodaj vstajali in do popoldanskega dežja že opravili dnevno pot. Tu je Ivanu zelo prav prišel nasvet, ki ga je dobil od izkušenega himalajskega alpinista Vikija Grošlja na eni izmed predstavitev njegovih knjig. Za primere dežja mu je svetoval uporabo dežnika, saj se pod pelerino pohodnik preveč poti. Do 3500 metrov nadmorske višine jih je spremljal dež, nato se je začel sneg. Po navodilih vodnika so bili uvidevni do počasnejših udeležencev trekinga in so hodili skupaj. Najbolj sta se morala temu prilagoditi Ivan in kolega Jure, ki sta sicer imela hitrejši korak. Ker so vstajali zgodaj, so bili nagrajeni z izjemno slikovitimi sončnimi vzhodi, pa tudi sicer je bila pokrajina v Himalaji čarobno lepa. Ko so prispeli na cilj v bazni tabor, so opazili, da si nekateri premožneži privoščijo helikopterski prevoz do tja iz mesta Pokhara, ki stane okrog dva tisoč evrov na osebo. Vrnitev v dolino po deloma drugi poti po dolini reke Modi Khola je bila nekoliko hitrejša, zato so hodili dan manj. Prečkali so drugi najdaljši viseči most v Nepalu, dolg 287 metrov, videli pa so tudi goro Makalu. Skupno so prehodili okrog 120 kilometrov. V mestu Pokhara so obiskali velik muzej, posvečen himalajskemu gorništvu, v njem so v posebnem kotičku pomembno mesto našli tudi slovenski alpinisti. V bližnjem kulturnem centru so si na veliko soboto ogledali ljudske plese v nepalskih narodnih nošah, na velikonočno nedeljo pa so šli na (foto)safari v lokalni rezervat, kjer so pretežno umetno naseljene divje živali, med njimi tudi sloni, pavi in jeleni. Na tigra pa so čakali zaman, saj se tisti dan ni pojavil iz svojega skrivališča. Na bližnjem jezeru so si privoščili še vožnjo s čolnom. V mestu Katmandu so si ogledali hinduistično obredno upepeljevanje pokojnikov. Obiskali so tudi opičji tempelj. Kot je opazil Ivan, tam ljudje še marsikaj delajo ročno, med drugim kuhajo asfalt za preplastitev cest. Ob cestah so številne preproste, a priročne mehanične delavnice, kjer nudijo popravila vozil, dobro pa so založeni z različnimi pripomočki. Po cestah se sprehajajo svete krave, ki se jim ljudje spoštljivo umikajo. Posebno poglavje je nepalski denar, ki se imenuje rupija. V primerjavi z evrom je zelo malo vredna in na splošno so bili izdelki in storitve v Nepalu zelo poceni. Po vrnitvi v domovino je Ivan v planinski koči na Ermanovcu v sodelovanju s PD Sovodenj že dvakrat pripravil potopisno predavanje, enkrat z diapozitivi, drugič pa ob fotografijah in predvajanju videa.

Jure Ferlan