Več kot milijon korakov na mesec

Za pogovor sva se dogovorila v koči na Starem vrhu, a sva se srečala že prej, na parkirišču, in se skupaj peš odpravila proti koči. Že tu, v prvem klancu, se je opazila Petrova kondicija, in ko sem jaz lahko odgovarjala le še z enozložnicami, Peter ni bil še niti malo zadihan. V topli koči sva se ogrela in nadaljevala pogovor.

Si že od nekdaj športnik in tako aktiven?
Pravzaprav ne, s športom sem se resneje začel ukvarjati šele, ko sem se zaposlil, nekako po 26. letu. Prijatelji iz Športnega društva Lenart - Luša so me povabili najprej na rekreativne večerne treninge košarke, kasneje pa še na treninge karateja. Vse samo rekreativno. Kasneje sem začel malo kolesariti, večkrat pa smo se odpravili tudi kam peš. Udeleževal sem se tudi pohodov Od cvetja do jeseni, vsako leto pogosteje. Teh pohodov se še vedno zelo rad udeležim, saj imam rad pogovore z drugimi pohodniki in velikokrat ravno tam dobim idejo za novo pot.

Hoja te je kasneje močneje pritegnila. Kako to?
Sredi maja lani sem si zadal cilj, da na dan naredim najmanj deset tisoč korakov, to se je stopnjevalo do tega, da sem čez dober mesec prišel na dvajset tisoč korakov, kasneje pa se je to dnevno povprečje dvignilo krepko čez trideset korakov in na koncu je bil mesečni izkupiček več kot milijon korakov. To mi je bila zelo dobra motivacija. Med tednom sem iz Zaprevala, kjer sem doma, v Železnike na delo hodil peš, a še daljše razdalje sem običajno prehodil ob koncu tedna. Najprej do Blegoša ali Lubnika, kasneje do Porezna in še dlje. Počutje je bilo vedno boljše in hoja vedno lažja.

Med lanskim dopustom si si zadal – in ga tudi uspešno opravil – prvi "večji" izziv …
Da, to je bila pot na Dolenjsko, do Metlike, malce manj kot 150 kilometrov. Prehodil sem jo v treh dneh, v treh etapah, prespal sem v Grosuplju in v Dolenjskih Toplicah. Ko sem videl, da se da in da mi to "paše" sem že delal načrte za naprej.

Naslednji izziv je bil Triglav.
Da, na Triglav sem se odpravil konec avgusta. Od doma čez Martinj Vrh in Ratitovec, Soriško planino, Črno prst in Bohinjske gore do planine Razor, kjer sem prespal, naslednji dan sem pot nadaljeval čez Komno in po dolini sedmerih jezer čez Hribarice do Doliča, kjer sem drugič prespal in zadnji dan do Planike in na vrh ter nazaj v dolino mimo Vodnikove koče v Bohinj.

In ker si se povzpel že na najvišjo točko Slovenije, je bilo nadaljevanje logično?
Seveda, že med potjo na Triglav sem si rekel, da bo najbrž naslednja pot na najnižjo točko Slovenije. Do morja. Iz Zaprevala, čez Gabrško goro v Poljane in Gorenjo vas, nato na Javorč, v Žiri, Godovič in čez Črni Vrh do Cola, naprej v Ajdovščino in Štanjel ter v Trst in nato v Koper.

Za takšne pohode je verjetno prej treba narediti načrt? Ko si šel na morje, si šel čez Gabrško goro v Poljane in ne kar direktno v Poljane. Kako to, da izbereš daljšo pot.
Izberem poti, ki so zanimivejše in ne nujno krajše. Raje hodim po poteh in po gozdu kot ob prometnicah, čeprav se tudi tem ne morem povsem izogniti. Okvirno določim, kje bom hodil in kje bom imel počitek. Na poti na morje sem si določil, da bom šel v Trst in iz Trsta do Kopra. Tudi sama hoja do morja je bila brez prekinitve. Hodil sem podnevi in ponoči, saj sem izbral dneve, ko je bila polna luna.

Ali si delaš statistiko, na primer kilometrov in časa?
Imam aplikacijo na telefonu, ki mi beleži korake in kilometre. Ko sem sredi maja lani začel hoditi, si nisem mislil, da bom prišel do takšnih številk. Že v juniju sem naredil skoraj petsto kilometrov. Od julija do novembra pa razen v oktobru, ko me je za nekaj dni ustavila viroza, nikoli nisem naredil manj kot osemsto kilometrov na mesec. Tako da sem od sredine maja pa do konca novembra lani prehodil 4600 kilometrov.

To so številke, ki bi jih bil vesel marsikateri kolesar, ne pa pešec. Najbrž te hoja nekako osvoji in morda celo zasvoji; verjetno že delaš načrte za naprej. Morda El Camino de Santiago (Jakobova pot)?
Ne, te poti me niti ne vlečejo pretirano, preveč so oblegane, prav tako kot tudi Slovenska transverzala ne, kar seveda ne pomeni, da je nikoli ne bom prehodil. Imam pa v načrtu obiskati sestro na Nizozemskem. Prej pa še naš domači gorenjevaški krog, za trening.

Imaš za nas, ki se želimo lotiti kakšnega izziva, ni nujno, da je to ravno hoja, kakšen nasvet?
Seveda; dejavnost, kakršna koli že je, te mora veseliti in se je moraš lotiti postopoma, predvsem pa moraš znati poslušati sebe in svoje telo. Pri tem je treba vztrajati. Marsičemu se je treba odreči in življenje prilagoditi. A če nekaj počneš z veseljem, so žrtve minimalne. Zelo pomembna pa je tudi oprema, ni nujno, da je najdražja. Pri svoji dejavnosti se moraš počutiti udobno in predvsem uživati.

Hermina Jelovčan